Page 239 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 239
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
Piran, pa tudi Pulj, Benetke, Reka in v enem primeru Tržič (Monfalcone).
Kraji sami nam povedo, da je šlo za les, ki je bil namenjen tako trgovski
kakor vojni mornarici. Sekanje, spravljanje in tesanje lesa po načrtih, ki
so jih dobili od tehnikov in gozdarjev, nam pove, da je šlo za zavestno
kooperacijo z ladjedelnicami, vojno mornarico in v nekaterih primerih
tudi s posameznimi ladjarji, kakor je bil na primer Karlo Jeleršič iz Trsta.
Tudi v tem razdobju so še vedno sekali cere in jih deloma tesane, de-
loma pa neobtesane vozili na železniško postajo v Divači, od koder jih je
železnica prevažala v Benetke. Če pa so bili ceri namenjeni v Trst, so jih
domači furmani vozili s svojimi vpregami naravnost v pristanišče.
To razdobje traja nekako do konca osemdesetih let 19. stoletja, ko
so v pomorstvu dokončno prevladale železne ladje na parni pogon. Male
istrske ladjedelnice so pa še vedno gradile razne tipe lesenih transpor-
tnih ladij za obalni promet ter večje lesene ribiške in športne barke, ki so
še vedno potrebovale kraški les. Vendar se je trgovina z lesom v tem času
precej spremenila. Z razširitvijo žag, kakor so na primer »venecijanke«,
predvsem pa tračne žage na parni pogon in na petrolej, ki so jih v naših
krajih, predvsem pa v neposredni bližini Trsta (Rojan, Opčine itd.), pos-
tavili razni lesni trgovci, se le-ti vmešajo kot posredniki med ladjedelni-
cami, pristanišči in drugimi uporabniki lesa ter kmečkimi proizvajalci. V
tem času začne propadati tesarska obrt, ki jo nadomestijo mnogo bolj na-
tančne žage. Na žagi so trgovci lahko v veliki meri izkoristili tudi »krajni-
ke«, iz katerih so delali deske ali krajše in tanjše tramove in si s tem po-
večali zaslužek.
V tretjem razdobju, ki traja od konca osemdesetih let do prve svetov-
ne vojne, se lesni trgovci pojavijo tudi v obravnavanih krajih. V Senožečah
in okolici omenjajo lesne trgovce iz Trsta (Vižintin), iz Rojana (Cencio),
iz Senožeč (Počkar in Suša), iz Kozine (Ivančič) in od drugod. Med ome-
njenimi je bil Cencio tudi žagar. Senožejci in Lažani se spominjajo pred-
vsem »gospoda Maralika«, ki je »imel staro mošnjo s cekini« in je kupoval
hrastove hlode za ladjedelnice. Za hlode je bil pravi specialist.
Trgovci so si prizadevali monopolizirati trgovino z ladijskim lesom,
vendar jim to ni popolnoma uspelo. Posamezni kmetje iz Laž, Dolenje
vasi in Senožeč so še vedno vozili svoje hraste mimo trgovcev naravnost
v tržaške ladjedelnice ali v pristanišče, kjer so jih prevzeli predstavniki
koprske, včasih tudi piranske ladjedelnice. Šlo je v glavnem za naravne,
neobtesane hrastove hlode; vendar imamo tudi v tem obdobju določene
kmete, ki so dosegli prodajo po načrtih doma tesanega hrastovega lesa.
239
Piran, pa tudi Pulj, Benetke, Reka in v enem primeru Tržič (Monfalcone).
Kraji sami nam povedo, da je šlo za les, ki je bil namenjen tako trgovski
kakor vojni mornarici. Sekanje, spravljanje in tesanje lesa po načrtih, ki
so jih dobili od tehnikov in gozdarjev, nam pove, da je šlo za zavestno
kooperacijo z ladjedelnicami, vojno mornarico in v nekaterih primerih
tudi s posameznimi ladjarji, kakor je bil na primer Karlo Jeleršič iz Trsta.
Tudi v tem razdobju so še vedno sekali cere in jih deloma tesane, de-
loma pa neobtesane vozili na železniško postajo v Divači, od koder jih je
železnica prevažala v Benetke. Če pa so bili ceri namenjeni v Trst, so jih
domači furmani vozili s svojimi vpregami naravnost v pristanišče.
To razdobje traja nekako do konca osemdesetih let 19. stoletja, ko
so v pomorstvu dokončno prevladale železne ladje na parni pogon. Male
istrske ladjedelnice so pa še vedno gradile razne tipe lesenih transpor-
tnih ladij za obalni promet ter večje lesene ribiške in športne barke, ki so
še vedno potrebovale kraški les. Vendar se je trgovina z lesom v tem času
precej spremenila. Z razširitvijo žag, kakor so na primer »venecijanke«,
predvsem pa tračne žage na parni pogon in na petrolej, ki so jih v naših
krajih, predvsem pa v neposredni bližini Trsta (Rojan, Opčine itd.), pos-
tavili razni lesni trgovci, se le-ti vmešajo kot posredniki med ladjedelni-
cami, pristanišči in drugimi uporabniki lesa ter kmečkimi proizvajalci. V
tem času začne propadati tesarska obrt, ki jo nadomestijo mnogo bolj na-
tančne žage. Na žagi so trgovci lahko v veliki meri izkoristili tudi »krajni-
ke«, iz katerih so delali deske ali krajše in tanjše tramove in si s tem po-
večali zaslužek.
V tretjem razdobju, ki traja od konca osemdesetih let do prve svetov-
ne vojne, se lesni trgovci pojavijo tudi v obravnavanih krajih. V Senožečah
in okolici omenjajo lesne trgovce iz Trsta (Vižintin), iz Rojana (Cencio),
iz Senožeč (Počkar in Suša), iz Kozine (Ivančič) in od drugod. Med ome-
njenimi je bil Cencio tudi žagar. Senožejci in Lažani se spominjajo pred-
vsem »gospoda Maralika«, ki je »imel staro mošnjo s cekini« in je kupoval
hrastove hlode za ladjedelnice. Za hlode je bil pravi specialist.
Trgovci so si prizadevali monopolizirati trgovino z ladijskim lesom,
vendar jim to ni popolnoma uspelo. Posamezni kmetje iz Laž, Dolenje
vasi in Senožeč so še vedno vozili svoje hraste mimo trgovcev naravnost
v tržaške ladjedelnice ali v pristanišče, kjer so jih prevzeli predstavniki
koprske, včasih tudi piranske ladjedelnice. Šlo je v glavnem za naravne,
neobtesane hrastove hlode; vendar imamo tudi v tem obdobju določene
kmete, ki so dosegli prodajo po načrtih doma tesanega hrastovega lesa.
239
