Page 238 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 238
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
njajo pripovedovanj starih ljudi o dolgih tesanih cerih, ki so jih spravi-
li na vozove in jih vozili v Trst, Devin in Štivan. Drugo je obdobje tesanih
hrastov, ki zajema skoraj celotno 19. stoletje. To je obdobje, ko je Avstrija
gradila svojo mornarico. Tedaj so vojni gozdarji preiskali vse istrske in
kraške gozdove in s pomočjo ladjedelskih inženirjev in tehnikov določa-
li les za posek. Pripovedovalci iz Senožeč in Dolenje vasi priznavajo, da
njihovi predniki sprva niso znali ceniti lesa. Krivo raščene hraste so kot
»škart« prodajali za nizke cene. Ko so pa videli, da inženirji in tehniki iš-
čejo predvsem krive hraste, in ker so le-te dajali obtesati po točno določe-
nih načrtih in merah, so kaj kmalu spoznali, da imajo krivo raščeni hra-
sti določen pomen, ki ga morajo pri ceni upoštevati. Kmetje Dolenje vasi
so, po pripovedovanju, prvi spoznali, da so krivi hrasti namenjeni za la-
dijska rebra. Iz Dolenje vasi je šlo sporočilo tudi v ostale senožeške vasi;
tako je bilo mogoče doseči večjo ceno takega lesa. V Lažah navajajo prime-
re, ko so ladijski inženirji iskali krive hraste za premec ladij. Ti so mora-
li biti iz enega kosa. Za takšne hraste so dosegli večje cene. Ravnih pravih
hrastov je šlo sicer manj, vendar dovolj, da so se kraški gozdovi do skraj-
nosti razredčili. V Senožečah pravi izročilo, da so sekali ravne, lepo rašče-
ne hraste za »jarbole«. V dveh primerih so zatrdili, da je šlo za »jambore«.
V enem primeru smo zabeležili, da je šlo za »velike hraste za barke«. Samo
eden pripovedovalcev je odločno rekel, da so hrastove hlode namenjali za
»ladijske kobilice«. Glede dolžine in debeline hrastovih hlodov smo dobili
zelo različne podatke. Eni se spominjajo 6 do 8 m dolgih debel. Drugi so
navajali 10 do 13 m. Rekordno dolžino so dosegli trije hrasti iz Dolenje
vasi, ki so merili po 20 m dolžine. Glede debeline pa so pripovedovalci
navajali primere, ki so šli od 50 do 80 cm. Le v dveh primerih je premer
hrastov dosegel pri korenini 90 cm. Premer tanjšega konca je bil vedno
določen na minimalno 20 cm. Tak les so v glavnem tesali doma po načrtih
oziroma navodilih, ki so jih dobivali od vojaških mornariških gozdarjev
oziroma tehnikov ladjedelnic. Ker pa so takšna dela izvajali le ob naročilih
novih ladij, torej ne nepretrgoma, in ker je to terjalo veliko dela, domača
tesarska obrt pa ni bila dovolj razvita, so včasih najemali tesarje na
Hrenovicah (Laže in Senožeče), v Brkinih (Laže, Gabrče in Dolenja vas)
in v Čičariji (Senožeče, Potoče in Senadole). Tesali so jih – kakor pravijo
– v »kvadre«. V tem času so v okolici Senožeč posekali tudi marsikatero
ravno smreko. Le-te so bile namenjene za jambore in »lantine«, tj.
križe. Omenjajo se dolžine od 20 do 33 m. Tak les so vozili naravnost v
ladjedelnice. Kot kraji, ki so les naročali, se omenjajo Trst, Koper, Milje in
238
njajo pripovedovanj starih ljudi o dolgih tesanih cerih, ki so jih spravi-
li na vozove in jih vozili v Trst, Devin in Štivan. Drugo je obdobje tesanih
hrastov, ki zajema skoraj celotno 19. stoletje. To je obdobje, ko je Avstrija
gradila svojo mornarico. Tedaj so vojni gozdarji preiskali vse istrske in
kraške gozdove in s pomočjo ladjedelskih inženirjev in tehnikov določa-
li les za posek. Pripovedovalci iz Senožeč in Dolenje vasi priznavajo, da
njihovi predniki sprva niso znali ceniti lesa. Krivo raščene hraste so kot
»škart« prodajali za nizke cene. Ko so pa videli, da inženirji in tehniki iš-
čejo predvsem krive hraste, in ker so le-te dajali obtesati po točno določe-
nih načrtih in merah, so kaj kmalu spoznali, da imajo krivo raščeni hra-
sti določen pomen, ki ga morajo pri ceni upoštevati. Kmetje Dolenje vasi
so, po pripovedovanju, prvi spoznali, da so krivi hrasti namenjeni za la-
dijska rebra. Iz Dolenje vasi je šlo sporočilo tudi v ostale senožeške vasi;
tako je bilo mogoče doseči večjo ceno takega lesa. V Lažah navajajo prime-
re, ko so ladijski inženirji iskali krive hraste za premec ladij. Ti so mora-
li biti iz enega kosa. Za takšne hraste so dosegli večje cene. Ravnih pravih
hrastov je šlo sicer manj, vendar dovolj, da so se kraški gozdovi do skraj-
nosti razredčili. V Senožečah pravi izročilo, da so sekali ravne, lepo rašče-
ne hraste za »jarbole«. V dveh primerih so zatrdili, da je šlo za »jambore«.
V enem primeru smo zabeležili, da je šlo za »velike hraste za barke«. Samo
eden pripovedovalcev je odločno rekel, da so hrastove hlode namenjali za
»ladijske kobilice«. Glede dolžine in debeline hrastovih hlodov smo dobili
zelo različne podatke. Eni se spominjajo 6 do 8 m dolgih debel. Drugi so
navajali 10 do 13 m. Rekordno dolžino so dosegli trije hrasti iz Dolenje
vasi, ki so merili po 20 m dolžine. Glede debeline pa so pripovedovalci
navajali primere, ki so šli od 50 do 80 cm. Le v dveh primerih je premer
hrastov dosegel pri korenini 90 cm. Premer tanjšega konca je bil vedno
določen na minimalno 20 cm. Tak les so v glavnem tesali doma po načrtih
oziroma navodilih, ki so jih dobivali od vojaških mornariških gozdarjev
oziroma tehnikov ladjedelnic. Ker pa so takšna dela izvajali le ob naročilih
novih ladij, torej ne nepretrgoma, in ker je to terjalo veliko dela, domača
tesarska obrt pa ni bila dovolj razvita, so včasih najemali tesarje na
Hrenovicah (Laže in Senožeče), v Brkinih (Laže, Gabrče in Dolenja vas)
in v Čičariji (Senožeče, Potoče in Senadole). Tesali so jih – kakor pravijo
– v »kvadre«. V tem času so v okolici Senožeč posekali tudi marsikatero
ravno smreko. Le-te so bile namenjene za jambore in »lantine«, tj.
križe. Omenjajo se dolžine od 20 do 33 m. Tak les so vozili naravnost v
ladjedelnice. Kot kraji, ki so les naročali, se omenjajo Trst, Koper, Milje in
238
