Page 241 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 241
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
da so jih uporabili za »mestne ceste«. Bodi kakor koli, naši kmetje so pod
Italijo – razen v primerih, ko je šel les naravnost v ladjedelnice – prodaja-
li svoje hraste in cere pod realno ceno. Mnogi pripovedovalci pa so pou-
darili, da je bilo treba vzdržati, in to iz dveh razlogov: »Dokazati smo jim
hoteli, da ne morejo brez nas, in denarja smo bili potrebni, ker je bilo ce-
lotno obdobje Italije za nas obdobje krize.« Poleg tega pa je tej trgovini
botrovala želja po nadaljevanju tradicije, po prisotnosti na morju in v ob-
morskih mestih.
Tako pridemo do osvoboditve. Jasno je, da so naši kraški gozdovi
le še senca tistih velikih gozdov, o katerih priča ljudsko izročilo. Vendar
je na Senožeškem še vedno ostalo lepo število hrastov, ki so uporabni v
ladjedelnicah. Tradicija o njihovi uporabnosti je bila še vedno živa v na-
ših osvobojenih mestih v Istri. Tako so razni zasebni ladjedelci oziro-
ma izdelovalci čolnov v Izoli, Kopru in Piranu, in to Italijani, Slovenci
in Hrvati, stopili v zvezo s senožeškimi kmeti. Tako je spet padel marsi-
kateri hrast, namenjen našemu novemu ladjedelstvu. Zanimivo je, da so
iskali »kljukaste« in ravne hraste, torej naravno raščena rebra in kobili-
ce. Ohranila se je tudi stara označba, ki pove, da so bili posekani hrasti
namenjeni »za jarbole«, čeprav je šlo za rebra in kobilice. Za naše sedanje
ladjedelce so po vojni sekali hraste v Senožečah in Dolenji vasi.
Benetke so se prav tako zopet obrnile na Kras. Senožejci so po vojni
izvozili v Italijo lepo število cerovih in hrastovih hlodov, ki jih stalno pot-
rebuje mesto ob laguni. Torej tudi v tem pogledu ne morejo pozabiti svo-
je preteklosti.
Iz vsega povedanega je razvidno naslednje:
1. Večina senožeškega lesa je šla v ladjedelnice, za gradnjo pristani-
šča, za utrjevanje beneških tal in za podobne pomorske potrebe.
2. Če so le mogli, so Senožejci prodajali svoj les in druge pridelke
mimo trgovcev – posrednikov naravnost potrošnikom.
3. Vse dokler so prodajali po načrtih tesan les, so bili resnični in za-
vestni kooperanti ladjedelstva in pristaniških dejavnosti. Pojav
tračnih žag je kooperacijo sprva zmanjšal, nato pa skoraj popol-
noma uničil. Vendar je zavest sodelovanja s pomorskimi ustano-
vami ostala še dolgo živa.
241
da so jih uporabili za »mestne ceste«. Bodi kakor koli, naši kmetje so pod
Italijo – razen v primerih, ko je šel les naravnost v ladjedelnice – prodaja-
li svoje hraste in cere pod realno ceno. Mnogi pripovedovalci pa so pou-
darili, da je bilo treba vzdržati, in to iz dveh razlogov: »Dokazati smo jim
hoteli, da ne morejo brez nas, in denarja smo bili potrebni, ker je bilo ce-
lotno obdobje Italije za nas obdobje krize.« Poleg tega pa je tej trgovini
botrovala želja po nadaljevanju tradicije, po prisotnosti na morju in v ob-
morskih mestih.
Tako pridemo do osvoboditve. Jasno je, da so naši kraški gozdovi
le še senca tistih velikih gozdov, o katerih priča ljudsko izročilo. Vendar
je na Senožeškem še vedno ostalo lepo število hrastov, ki so uporabni v
ladjedelnicah. Tradicija o njihovi uporabnosti je bila še vedno živa v na-
ših osvobojenih mestih v Istri. Tako so razni zasebni ladjedelci oziro-
ma izdelovalci čolnov v Izoli, Kopru in Piranu, in to Italijani, Slovenci
in Hrvati, stopili v zvezo s senožeškimi kmeti. Tako je spet padel marsi-
kateri hrast, namenjen našemu novemu ladjedelstvu. Zanimivo je, da so
iskali »kljukaste« in ravne hraste, torej naravno raščena rebra in kobili-
ce. Ohranila se je tudi stara označba, ki pove, da so bili posekani hrasti
namenjeni »za jarbole«, čeprav je šlo za rebra in kobilice. Za naše sedanje
ladjedelce so po vojni sekali hraste v Senožečah in Dolenji vasi.
Benetke so se prav tako zopet obrnile na Kras. Senožejci so po vojni
izvozili v Italijo lepo število cerovih in hrastovih hlodov, ki jih stalno pot-
rebuje mesto ob laguni. Torej tudi v tem pogledu ne morejo pozabiti svo-
je preteklosti.
Iz vsega povedanega je razvidno naslednje:
1. Večina senožeškega lesa je šla v ladjedelnice, za gradnjo pristani-
šča, za utrjevanje beneških tal in za podobne pomorske potrebe.
2. Če so le mogli, so Senožejci prodajali svoj les in druge pridelke
mimo trgovcev – posrednikov naravnost potrošnikom.
3. Vse dokler so prodajali po načrtih tesan les, so bili resnični in za-
vestni kooperanti ladjedelstva in pristaniških dejavnosti. Pojav
tračnih žag je kooperacijo sprva zmanjšal, nato pa skoraj popol-
noma uničil. Vendar je zavest sodelovanja s pomorskimi ustano-
vami ostala še dolgo živa.
241
