Page 242 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 242
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Lokalna trgovina
Prišel je trgovčič mlad (narodna)
Senožejci so trgovali tudi z drugim lesom. Vojaški mornariški gozdarji so
iskali beli gaber. Tudi črni gaber jim je prišel prav, če je bil »lepo« raščen
(vzeli so ga namreč le v primeru, če je bilo drevo grdo raščeno). Govorili
so, da rabijo gaber za puškina kopita. Dalje je za vojsko padel marsikateri
oreh. Prav tako je vojska iskala češnjev les. Posekan les so iz Laž, Senožeč
in Dolenje vasi zvozili na železniško postajo v Divačo. Od tod do vojaških
tovarn je vozila železnica.
Senožejci so, kljub sedanjim kritikam, znali izkoristiti svoj les do
kraja. Kar je ostalo od hrastov, so razžagali ali v »klaftrska« ali v 25 cm
dolga polena, ki so jih potem vozili v Trst raznim strankam za kurjavo. Iz
vejevja dreves so izdelovali »fašče«, tj. butarice, ki so lahko služile za pod-
kurjenje ali za kurjavo krušnih peči. Tudi to so vozili v Trst. Nekaj so jih
prodali na trgu ali po hišah, večino pa so pokupili tržaški peki.
Okoli Gabrč so rasle lepe smreke. Tudi te so posekali. Deloma so jih
prodali kot gradbeni les, deloma so šle v ladjedelnice za jambore in križe.
V gozdovih Laž in Dolenje vasi ob mejah katastrske občine so sekali bu-
kev. Bukovo hlodovino so prav tako vozili v Trst. Večina pripovedovalcev
je trdila, da je bila trgovina le dodatek h gospodarstvu. Kmet ni mogel ži-
veti brez dodatnega dohodka. Zato se je z enim očesom oziral v gozd, z
drugim pa v Trst, ki je bil nenasitni kupec vsega, kar mu je lahko kmet dal.
Hvaležen prodajni artikel je bilo seno. Trst je bil velik potrošnik sena.
Le-to je deloma služilo za vojsko (tako v Avstriji kakor v Italiji), deloma so
ga pa prodajali tisočem furmanov za konje in vole. Zaradi prodaje sena so
zgodovinarji tožili, da so ljudje na Senožeškem pozabili na živinorejo.51
Poleg sena je šlo na tržaški trg precej krompirja in sadja.
Proizvoda, na katera so vsi Senožejci in okoličani sila ponosni, sta
pivo in led. Svoje pivo označujejo kot najboljše pivo na svetu. Preko Trsta
so ga izvažali v Afriko in drugam. Vendar to ni bil kmečki proizvod. Zato
so še bolj ponosni na svoj led. V Senožečah je bilo več čistih »bajarjev«.
Dva sta bila tudi v Dolenji vasi. Kmetje so pozimi sekali led in ga sprav-
ljali v podzemne ledenice. Poleti so ga pa dostavljali večjim potrošnikom.
Deloma je led služil domači pivovarni, deloma ga je kupovala pivovarna
Dreher v Trstu. V velikih množinah so ga prepeljali naravnost na ladje.
Pozno zvečer so ga s posebnimi pripomočki, imenovanimi »mački«, nalo-
51 Rihard 1889, 109.
242
Lokalna trgovina
Prišel je trgovčič mlad (narodna)
Senožejci so trgovali tudi z drugim lesom. Vojaški mornariški gozdarji so
iskali beli gaber. Tudi črni gaber jim je prišel prav, če je bil »lepo« raščen
(vzeli so ga namreč le v primeru, če je bilo drevo grdo raščeno). Govorili
so, da rabijo gaber za puškina kopita. Dalje je za vojsko padel marsikateri
oreh. Prav tako je vojska iskala češnjev les. Posekan les so iz Laž, Senožeč
in Dolenje vasi zvozili na železniško postajo v Divačo. Od tod do vojaških
tovarn je vozila železnica.
Senožejci so, kljub sedanjim kritikam, znali izkoristiti svoj les do
kraja. Kar je ostalo od hrastov, so razžagali ali v »klaftrska« ali v 25 cm
dolga polena, ki so jih potem vozili v Trst raznim strankam za kurjavo. Iz
vejevja dreves so izdelovali »fašče«, tj. butarice, ki so lahko služile za pod-
kurjenje ali za kurjavo krušnih peči. Tudi to so vozili v Trst. Nekaj so jih
prodali na trgu ali po hišah, večino pa so pokupili tržaški peki.
Okoli Gabrč so rasle lepe smreke. Tudi te so posekali. Deloma so jih
prodali kot gradbeni les, deloma so šle v ladjedelnice za jambore in križe.
V gozdovih Laž in Dolenje vasi ob mejah katastrske občine so sekali bu-
kev. Bukovo hlodovino so prav tako vozili v Trst. Večina pripovedovalcev
je trdila, da je bila trgovina le dodatek h gospodarstvu. Kmet ni mogel ži-
veti brez dodatnega dohodka. Zato se je z enim očesom oziral v gozd, z
drugim pa v Trst, ki je bil nenasitni kupec vsega, kar mu je lahko kmet dal.
Hvaležen prodajni artikel je bilo seno. Trst je bil velik potrošnik sena.
Le-to je deloma služilo za vojsko (tako v Avstriji kakor v Italiji), deloma so
ga pa prodajali tisočem furmanov za konje in vole. Zaradi prodaje sena so
zgodovinarji tožili, da so ljudje na Senožeškem pozabili na živinorejo.51
Poleg sena je šlo na tržaški trg precej krompirja in sadja.
Proizvoda, na katera so vsi Senožejci in okoličani sila ponosni, sta
pivo in led. Svoje pivo označujejo kot najboljše pivo na svetu. Preko Trsta
so ga izvažali v Afriko in drugam. Vendar to ni bil kmečki proizvod. Zato
so še bolj ponosni na svoj led. V Senožečah je bilo več čistih »bajarjev«.
Dva sta bila tudi v Dolenji vasi. Kmetje so pozimi sekali led in ga sprav-
ljali v podzemne ledenice. Poleti so ga pa dostavljali večjim potrošnikom.
Deloma je led služil domači pivovarni, deloma ga je kupovala pivovarna
Dreher v Trstu. V velikih množinah so ga prepeljali naravnost na ladje.
Pozno zvečer so ga s posebnimi pripomočki, imenovanimi »mački«, nalo-
51 Rihard 1889, 109.
242
