Page 243 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 243
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
žili na vozove in ga pokrili s šotorskim platnom ali vrečevino. Opolnoči
pa so odpotovali proti Trstu. Najkasneje ob štirih ali petih zjutraj so mo-
rali biti v pristanišču, kjer so ga spravili v ladijske hladilnike. Senožeški
led je odhajal v Afriko, Indijo in Južno Ameriko. S ponosom so prisluhnili
vestem, ki so povedale, da je bil led izkrcan, češ »smo pa le nekaj dosegli«.
Naslednji zelo hvaležen prodajni artikel je bilo mleko. Sprva so mle-
ko vozili v Trst razni mlekarji iz Senožeč in Dolenje vasi. Senožejci so po-
birali mleko v Lažah, Gabrčah in v samih Senožečah. Mlekarji Dolenje
vasi pa so ga pobirali v Potočah, Dolenji vasi in Senadolah. S konji in mali-
mi vozovi so ga vozili naravnost v Trst, kjer so ga oddajali stalnim stran-
kam po posameznih mestnih predelih.
To ni bilo gospodarno. Mnogo mleka je ostalo neizkoriščenega. Zaradi
tega so se v zadnjih desetletjih Avstrije vsi proizvajalci mleka poskusili
dogovoriti za ustanovitev mlekarne. To je uspelo Franzu von Garzarolliju,
ki je leta 1894 organiziral mlekarno v Senožečah. Organizirana je bila kot
zadruga, ki je imela svoj odbor in predsednika. Po prvi svetovni vojni so
jo kmetje, ki se niso več mogli zbirati v zadrugo, dali v najem Senožejcu
Ivanu Prelazu, ki jo je vodil do leta 1927. 11. januarja 1928 je bila ustanov-
ljena živinorejska zadruga, ki je prevzela mlekarno in jo preuredila ozi-
roma modernizirala. V mlekarni se je zbralo 2000 do 2500 litrov mleka
dnevno. Kdaj pa kdaj je dnevna količina presegla celo 3000 litrov mle-
ka. Senožejci so mleko prinašali osebno. Iz ostalih vasi pa so ga prevaža-
li s konji. V mlekarni je bilo mleko pasterizirano, tj. segreto do 80°, in na
hitro ohlajeno v hladilniku. V času Avstrije so ga v Trst vozili furmani. V
času Italije je bil organiziran prevoz s kamionom. Dnevno je odšel v Trst
po en kamion mleka.
Že zelo zgodaj, tj. kako desetletje po ustanovitvi, je Garzarolliju
uspelo, da je senožeško mleko plasiral v tržaški bolnišnici. Takšno
pogodbo je potem sprejela tudi italijanska uprava bolnišnice. Tako so vse
obdobje med obema vojnama vozili Senožejci mleko tržaški bolnišnici. Le
presežek je kupovala protituberkulozna bolnica v Trstu.
Senožejci, pa tudi Tržačani vedo povedati, da je bilo senožeško mle-
ko najboljše na Primorskem. To pripisujejo »planinskim« pašnikom, bo-
gatim z raznimi vrstami cvetja, in pa odlični krmi. Cena mleka ni bila vi-
soka. Pod Italijo so ga plačevali po 30 do 40 centezimov liter. Mlekarna ga
je prodajala naprej 100 % dražje.
Ko je bilo mleka več, kot ga je zmogla kupiti bolnišnica, so ga pre-
delovali v maslo. Med leti 1928 in 1932 so ga predelovali tudi v sir (npr.
243
žili na vozove in ga pokrili s šotorskim platnom ali vrečevino. Opolnoči
pa so odpotovali proti Trstu. Najkasneje ob štirih ali petih zjutraj so mo-
rali biti v pristanišču, kjer so ga spravili v ladijske hladilnike. Senožeški
led je odhajal v Afriko, Indijo in Južno Ameriko. S ponosom so prisluhnili
vestem, ki so povedale, da je bil led izkrcan, češ »smo pa le nekaj dosegli«.
Naslednji zelo hvaležen prodajni artikel je bilo mleko. Sprva so mle-
ko vozili v Trst razni mlekarji iz Senožeč in Dolenje vasi. Senožejci so po-
birali mleko v Lažah, Gabrčah in v samih Senožečah. Mlekarji Dolenje
vasi pa so ga pobirali v Potočah, Dolenji vasi in Senadolah. S konji in mali-
mi vozovi so ga vozili naravnost v Trst, kjer so ga oddajali stalnim stran-
kam po posameznih mestnih predelih.
To ni bilo gospodarno. Mnogo mleka je ostalo neizkoriščenega. Zaradi
tega so se v zadnjih desetletjih Avstrije vsi proizvajalci mleka poskusili
dogovoriti za ustanovitev mlekarne. To je uspelo Franzu von Garzarolliju,
ki je leta 1894 organiziral mlekarno v Senožečah. Organizirana je bila kot
zadruga, ki je imela svoj odbor in predsednika. Po prvi svetovni vojni so
jo kmetje, ki se niso več mogli zbirati v zadrugo, dali v najem Senožejcu
Ivanu Prelazu, ki jo je vodil do leta 1927. 11. januarja 1928 je bila ustanov-
ljena živinorejska zadruga, ki je prevzela mlekarno in jo preuredila ozi-
roma modernizirala. V mlekarni se je zbralo 2000 do 2500 litrov mleka
dnevno. Kdaj pa kdaj je dnevna količina presegla celo 3000 litrov mle-
ka. Senožejci so mleko prinašali osebno. Iz ostalih vasi pa so ga prevaža-
li s konji. V mlekarni je bilo mleko pasterizirano, tj. segreto do 80°, in na
hitro ohlajeno v hladilniku. V času Avstrije so ga v Trst vozili furmani. V
času Italije je bil organiziran prevoz s kamionom. Dnevno je odšel v Trst
po en kamion mleka.
Že zelo zgodaj, tj. kako desetletje po ustanovitvi, je Garzarolliju
uspelo, da je senožeško mleko plasiral v tržaški bolnišnici. Takšno
pogodbo je potem sprejela tudi italijanska uprava bolnišnice. Tako so vse
obdobje med obema vojnama vozili Senožejci mleko tržaški bolnišnici. Le
presežek je kupovala protituberkulozna bolnica v Trstu.
Senožejci, pa tudi Tržačani vedo povedati, da je bilo senožeško mle-
ko najboljše na Primorskem. To pripisujejo »planinskim« pašnikom, bo-
gatim z raznimi vrstami cvetja, in pa odlični krmi. Cena mleka ni bila vi-
soka. Pod Italijo so ga plačevali po 30 do 40 centezimov liter. Mlekarna ga
je prodajala naprej 100 % dražje.
Ko je bilo mleka več, kot ga je zmogla kupiti bolnišnica, so ga pre-
delovali v maslo. Med leti 1928 in 1932 so ga predelovali tudi v sir (npr.
243
