Page 244 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 244
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
»gorgonzola«, »kačkavalj« in »bel paese«). Tudi te proizvode so plasirali v
Trstu.
Po drugi svetovni vojni je bila zadruga z mlekom na novo organizira-
na. Danes pa zbere le okoli 300 litrov mleka dnevno. Še o enem proizvodu
je treba spregovoriti. To je sladko oglje ali – kakor ga imenujejo na vsem
Senožeškem – karbon ali pečeno oglje. Tega niso delali sami, ker je značil-
no bolj za državne kot za zasebne gozdove. Oglarji so prihajali s Pivškega
in iz Čičarije. Z oglarstvom so začeli že v 19. stoletju in ga nadaljevali sko-
raj do druge svetovne vojne. Naloga domačinov je bila v glavnem v tem,
da so ga prevažali od oglenic do grosistov v Trstu. Zgodilo pa se je, da so
ga peljali tudi na ladje »za izvoz«, kar je zopet vzbujalo ponos.
Nadaljnji dohodek je dajala živinoreja. Do izgradnje južne železnice
so bili v Senožečah živinski sejmi. Nato so Senožejci svojo živino proda-
jali v glavnem na trgih v Sežani, v Divači in Kozini. V Sežani je bil tržni
dan vsakega 12. in 22. v mesecu. Tu je bilo prodane mnogo senožeške živi-
ne. Deloma so jo kupovali sami kraški kmetje, deloma pa so jo kupili trža-
ški mesarji za potrebe mesta. S sejmov v Divači in Kozini je živina odhaja-
la v glavnem v južno Istro. Kupovali so jo po večini mornariški komisarji
in civilni nakupovalci za potrebe mornarice. Kupljeno živino so vkrcali
na vagone in prepeljali v Pulj. Dobre krave mlekarice so iskali in kupova-
li mlekarji v okolici Trsta. Ricmanjci, Dolinci, Bazovci, Gropajci in drugi
so često prihajali na senožeško stran, da bi kupili krave in s tem izboljša-
li mlečno proizvodnjo.
Ko je furmanstvo začelo upadati in ni več prinašalo tistih dohod-
kov, ki so jih dosegli prej, so se posamezni kmetje začeli ukvarjati z vzrejo
mesa. Gre predvsem za nekatere Senadolce in Senožejce. Do Šentjerneja
na Dolenjskem so kupovali mlade junce, jih krmili z otrobi in nato proda-
li. Le redke takšne vole so kupili kmetje za delo. Večino so prodali mesar-
jem v Trstu ali Kopru. Nekateri pripovedovalci so vedeli povedati, da je to
in drugo živino kupoval tržaški trgovec Rebec, ki je bil več let pooblaščeni
trgovec avstrijske vojne mornarice. Živino je z vlaki ali ladjami spravljal v
mornariško bazo v Pulju. Drugi pripovedovalci so nam zatrdili, da so se
kmetje kdaj pa kdaj odločili, da so sami spravili svojo živino do Pulja. S
tem so dosegli višje cene in vrnitev prevoznine.
Od kmečkih pridelkov, ki so jih zaupali domačim furmanom, je treba
imenovati najprej krompir. Le-tega so oddajali stalnim tržaškim naročni-
kom ali branjevkam na trgu. Tržaške branjevke so od senožeških furma-
244
»gorgonzola«, »kačkavalj« in »bel paese«). Tudi te proizvode so plasirali v
Trstu.
Po drugi svetovni vojni je bila zadruga z mlekom na novo organizira-
na. Danes pa zbere le okoli 300 litrov mleka dnevno. Še o enem proizvodu
je treba spregovoriti. To je sladko oglje ali – kakor ga imenujejo na vsem
Senožeškem – karbon ali pečeno oglje. Tega niso delali sami, ker je značil-
no bolj za državne kot za zasebne gozdove. Oglarji so prihajali s Pivškega
in iz Čičarije. Z oglarstvom so začeli že v 19. stoletju in ga nadaljevali sko-
raj do druge svetovne vojne. Naloga domačinov je bila v glavnem v tem,
da so ga prevažali od oglenic do grosistov v Trstu. Zgodilo pa se je, da so
ga peljali tudi na ladje »za izvoz«, kar je zopet vzbujalo ponos.
Nadaljnji dohodek je dajala živinoreja. Do izgradnje južne železnice
so bili v Senožečah živinski sejmi. Nato so Senožejci svojo živino proda-
jali v glavnem na trgih v Sežani, v Divači in Kozini. V Sežani je bil tržni
dan vsakega 12. in 22. v mesecu. Tu je bilo prodane mnogo senožeške živi-
ne. Deloma so jo kupovali sami kraški kmetje, deloma pa so jo kupili trža-
ški mesarji za potrebe mesta. S sejmov v Divači in Kozini je živina odhaja-
la v glavnem v južno Istro. Kupovali so jo po večini mornariški komisarji
in civilni nakupovalci za potrebe mornarice. Kupljeno živino so vkrcali
na vagone in prepeljali v Pulj. Dobre krave mlekarice so iskali in kupova-
li mlekarji v okolici Trsta. Ricmanjci, Dolinci, Bazovci, Gropajci in drugi
so često prihajali na senožeško stran, da bi kupili krave in s tem izboljša-
li mlečno proizvodnjo.
Ko je furmanstvo začelo upadati in ni več prinašalo tistih dohod-
kov, ki so jih dosegli prej, so se posamezni kmetje začeli ukvarjati z vzrejo
mesa. Gre predvsem za nekatere Senadolce in Senožejce. Do Šentjerneja
na Dolenjskem so kupovali mlade junce, jih krmili z otrobi in nato proda-
li. Le redke takšne vole so kupili kmetje za delo. Večino so prodali mesar-
jem v Trstu ali Kopru. Nekateri pripovedovalci so vedeli povedati, da je to
in drugo živino kupoval tržaški trgovec Rebec, ki je bil več let pooblaščeni
trgovec avstrijske vojne mornarice. Živino je z vlaki ali ladjami spravljal v
mornariško bazo v Pulju. Drugi pripovedovalci so nam zatrdili, da so se
kmetje kdaj pa kdaj odločili, da so sami spravili svojo živino do Pulja. S
tem so dosegli višje cene in vrnitev prevoznine.
Od kmečkih pridelkov, ki so jih zaupali domačim furmanom, je treba
imenovati najprej krompir. Le-tega so oddajali stalnim tržaškim naročni-
kom ali branjevkam na trgu. Tržaške branjevke so od senožeških furma-
244
