Page 245 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 245
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
nov kupile tudi marsikatero vrečo korenja. Repo in zelje pa so senožeški
furmani oddajali v skladišča, ki so imela priprave za ribanje in kisanje.
Tržaške perice, predvsem tiste, ki so prale za mornariške ustanove,
hotele, penzione itd., so rabile mnogo pepela. Iz Laž, Dolenje vasi in Potoč
so šli celi sodi pepela, ki je bil namenjen pericam. Zbirali pa so le bukov in
hrastov pepel, ki je bil najbolj primeren za lug. Cena ni bila visoka, a tudi
ta dohodek je nekaj pomenil. Končno je treba omeniti, da so furmani od-
peljali v Trst tudi marsikatero vrečo črne, iz preperelih hrastovih čokov
izkopane zemlje, ki so jo prodajali tako cvetličarnam kakor posameznim
gospodinjam, ki so gojile lončnice.
Torej je razvidno:
1. Za vse kmečke pridelke v Senožečah in okolici so glavni kupci
primorska mesta, predvsem Trst.
2. Spričo množice kupcev ni bilo težko plasirati kmečkega blaga.
3. Vojska se pojavlja kot posredni in neposredni kupec določenega
lesa in živine.
4. Ponos kmečke trgovine pa niso njivski ali gozdni pridelki, ki se
prodajajo na trgu ali po stanovanjih, temveč tisti, ki prestopijo
obrežje in so namenjeni za »izvoz«.
Furmanska postaja
Jaz bi pa rada furmana,
oj furmana ... (narodna)
Senožeče moramo obravnavati tudi kot tranzitno postojanko. Ohranjena
rimska cesta dokazuje, da je tod šel promet med Istro in rimskim mes-
tom Tergeste na eni ter Emono, Celejo, Poetovijem in drugimi rimskimi
kraji v srednji Evropi in na Balkanu na drugi strani. V srednjem veku so
tod hodili slovenski, italijanski in drugi tovorniki, ki so trgovali na rela-
ciji med primorskimi mesti in zaledjem. Z izgradnjo ceste Dunaj–Trst, ki
jo senožeško izročilo v celoti pripisuje Mariji Tereziji – zato tudi spoštlji-
vo ime »cesarska cesta«, na katero so zelo ponosni – se pa razvije zelo in-
tenziven prevozniški promet, ki ga z eno besedo označujejo kot furman-
stvo. Najbolj intenzivno je bilo do dograditve južne železnice in dokler ni
Rakek prevzel vloge lesnega trga, ki je prej pripadal Senožečam. Od tedaj
pa se je vloga Senožeč vedno bolj krčila, čeprav je mnogo lesa in drugih
proizvodov še vedno šlo z vozmi po »cesarski cesti«. Pred prvo svetovno
245
nov kupile tudi marsikatero vrečo korenja. Repo in zelje pa so senožeški
furmani oddajali v skladišča, ki so imela priprave za ribanje in kisanje.
Tržaške perice, predvsem tiste, ki so prale za mornariške ustanove,
hotele, penzione itd., so rabile mnogo pepela. Iz Laž, Dolenje vasi in Potoč
so šli celi sodi pepela, ki je bil namenjen pericam. Zbirali pa so le bukov in
hrastov pepel, ki je bil najbolj primeren za lug. Cena ni bila visoka, a tudi
ta dohodek je nekaj pomenil. Končno je treba omeniti, da so furmani od-
peljali v Trst tudi marsikatero vrečo črne, iz preperelih hrastovih čokov
izkopane zemlje, ki so jo prodajali tako cvetličarnam kakor posameznim
gospodinjam, ki so gojile lončnice.
Torej je razvidno:
1. Za vse kmečke pridelke v Senožečah in okolici so glavni kupci
primorska mesta, predvsem Trst.
2. Spričo množice kupcev ni bilo težko plasirati kmečkega blaga.
3. Vojska se pojavlja kot posredni in neposredni kupec določenega
lesa in živine.
4. Ponos kmečke trgovine pa niso njivski ali gozdni pridelki, ki se
prodajajo na trgu ali po stanovanjih, temveč tisti, ki prestopijo
obrežje in so namenjeni za »izvoz«.
Furmanska postaja
Jaz bi pa rada furmana,
oj furmana ... (narodna)
Senožeče moramo obravnavati tudi kot tranzitno postojanko. Ohranjena
rimska cesta dokazuje, da je tod šel promet med Istro in rimskim mes-
tom Tergeste na eni ter Emono, Celejo, Poetovijem in drugimi rimskimi
kraji v srednji Evropi in na Balkanu na drugi strani. V srednjem veku so
tod hodili slovenski, italijanski in drugi tovorniki, ki so trgovali na rela-
ciji med primorskimi mesti in zaledjem. Z izgradnjo ceste Dunaj–Trst, ki
jo senožeško izročilo v celoti pripisuje Mariji Tereziji – zato tudi spoštlji-
vo ime »cesarska cesta«, na katero so zelo ponosni – se pa razvije zelo in-
tenziven prevozniški promet, ki ga z eno besedo označujejo kot furman-
stvo. Najbolj intenzivno je bilo do dograditve južne železnice in dokler ni
Rakek prevzel vloge lesnega trga, ki je prej pripadal Senožečam. Od tedaj
pa se je vloga Senožeč vedno bolj krčila, čeprav je mnogo lesa in drugih
proizvodov še vedno šlo z vozmi po »cesarski cesti«. Pred prvo svetovno
245
