Page 246 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 246
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
vojno je furmanstvo naglo upadalo. Po vojni pa je spet nekoliko oživelo.
Razen v kriznih letih od 1928 do 1932 je bilo precej intenzivno do leta 1937,
ko je začelo naglo odmirati.
Na osnovi pripovedovanja vsaj 20 pripovedovalcev smo lahko ugoto-
vili štiri glavne vrste furmanstva:
1. Domače furmanstvo z domačim in tujim tovorom na daljše
relacije;
2. furmanstvo, ki je prišlo do vasi ali šlo skozi vas;
3. preprežno furmanstvo in
4. priprežno furmanstvo.
1. Domači furmani so v večini primerov vozili domači tovor s
Senožeškega v Trst ali Koper in bolj poredko v Tržič. Krajše fure so op-
ravljali do Divače, Sežane in Kozine. Večino daljših fur so opravljali s ko-
nji, krajše pa z voli, včasih s kravami. Tovor domačih furmanov je obse-
gal v prvi vrsti hrastovo, cerovo, bukovo, orehovo in češnjevo hlodovino,
smreke, deske, drva za kurjavo, sladko oglje, »fašče«, seno, pivo, mleko,
led, krompir, zelje, repo, korenje, sadje, pepel in cvetlično zemljo; pri tem
velja omeniti, da so sadje, pepel, cvetlično zemljo in njivske pridelke spre-
jemali le kot dodaten, tj. neobvezen tovor, ki je le izboljšal zaslužek.
Navadno so vozili po dvakrat na teden, nekateri pa tudi trikrat do
štirikrat. V takih primerih so naložili nove vozove takoj po povratku do-
mov, nakrmili konje ali vole, povečerjali in takoj odpeljali proti Trstu.
Zgodilo se je tudi, da so se vrnili samo do gostilne »Pri bajti«. Tam jih je
že čakal nov tovor, ki ga je pripeljal brat ali oče ali kdo drug od domačih.
Potrebno se je bilo samo okrepčati, zamenjati sedeže in odpeljati zopet
proti Trstu.
V zadnjih desetletjih Avstrije je bilo v Senožečah 12 stalnih furma-
nov: v Dolenji vasi in Lažah po 6, v Potočah in Gabrčah po 4 in v Senadolah
5. Občasno so furali še posamezni kmetje, ki so se posvečali bolj posestvu
kakor prevozništvu, a se mu kljub vsemu niso odpovedali. Za furanje so
imeli hlapce.
Pod Italijo je bilo stalnih furmanov manj, več pa je bilo občasnih.
Nekateri se niso zadovoljili z domačim tovorom. Tako je na primer Lojze
Žetko iz Laž vozil iz Čičarije do Belluna. Čeledin Jože iz Dolenje vasi je
sprejemal vse tovore od Logatca do Trsta. Suša Stanko iz Dolenje vasi je
vozil na eni strani do Dravograda, na drugi strani do Krasice v Istri. Na
246
vojno je furmanstvo naglo upadalo. Po vojni pa je spet nekoliko oživelo.
Razen v kriznih letih od 1928 do 1932 je bilo precej intenzivno do leta 1937,
ko je začelo naglo odmirati.
Na osnovi pripovedovanja vsaj 20 pripovedovalcev smo lahko ugoto-
vili štiri glavne vrste furmanstva:
1. Domače furmanstvo z domačim in tujim tovorom na daljše
relacije;
2. furmanstvo, ki je prišlo do vasi ali šlo skozi vas;
3. preprežno furmanstvo in
4. priprežno furmanstvo.
1. Domači furmani so v večini primerov vozili domači tovor s
Senožeškega v Trst ali Koper in bolj poredko v Tržič. Krajše fure so op-
ravljali do Divače, Sežane in Kozine. Večino daljših fur so opravljali s ko-
nji, krajše pa z voli, včasih s kravami. Tovor domačih furmanov je obse-
gal v prvi vrsti hrastovo, cerovo, bukovo, orehovo in češnjevo hlodovino,
smreke, deske, drva za kurjavo, sladko oglje, »fašče«, seno, pivo, mleko,
led, krompir, zelje, repo, korenje, sadje, pepel in cvetlično zemljo; pri tem
velja omeniti, da so sadje, pepel, cvetlično zemljo in njivske pridelke spre-
jemali le kot dodaten, tj. neobvezen tovor, ki je le izboljšal zaslužek.
Navadno so vozili po dvakrat na teden, nekateri pa tudi trikrat do
štirikrat. V takih primerih so naložili nove vozove takoj po povratku do-
mov, nakrmili konje ali vole, povečerjali in takoj odpeljali proti Trstu.
Zgodilo se je tudi, da so se vrnili samo do gostilne »Pri bajti«. Tam jih je
že čakal nov tovor, ki ga je pripeljal brat ali oče ali kdo drug od domačih.
Potrebno se je bilo samo okrepčati, zamenjati sedeže in odpeljati zopet
proti Trstu.
V zadnjih desetletjih Avstrije je bilo v Senožečah 12 stalnih furma-
nov: v Dolenji vasi in Lažah po 6, v Potočah in Gabrčah po 4 in v Senadolah
5. Občasno so furali še posamezni kmetje, ki so se posvečali bolj posestvu
kakor prevozništvu, a se mu kljub vsemu niso odpovedali. Za furanje so
imeli hlapce.
Pod Italijo je bilo stalnih furmanov manj, več pa je bilo občasnih.
Nekateri se niso zadovoljili z domačim tovorom. Tako je na primer Lojze
Žetko iz Laž vozil iz Čičarije do Belluna. Čeledin Jože iz Dolenje vasi je
sprejemal vse tovore od Logatca do Trsta. Suša Stanko iz Dolenje vasi je
vozil na eni strani do Dravograda, na drugi strani do Krasice v Istri. Na
246
