Page 247 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 247
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
Koroško je vozil grozdje, s Koroške na Primorsko pa železne izdelke, ki so
bili namenjeni za izvoz.
Na vozove so naložili od 20 do 35 centov tovora. Nekateri večji vo-
zovi so zdržali celo do 45 centov. Že zaradi različnega tovora je bil razli-
čen tudi zaslužek. Pod Avstrijo je veljala fura mleka od Senožeč do Trsta 4
do 5 goldinarjev. Neposredno pred prvo svetovno vojno je cena za takšno
furo narasla na 6 goldinarjev. Z navadnim vozom, natovorjenim z lesom,
je furman zaslužil 5 do 6 goldinarjev. Teže otovorjen voz je lahko »vrgel«
tudi 8 goldinarjev za furo. Neposredno pred prvo svetovno vojno so se
tudi te cene nekoliko popravile. Pod Italijo je veljala fura v Trst do 200 lir,
kar je bilo precej. Manj so zaslužili za prevoze do Divače, vendar tudi to je
pomenilo zaslužek, ki ga ni kazalo zametavati.
»Vsaka palica ima dva konca,« je rekel nek pripovedovalec. »Tako je
bilo tudi s furmani.« Če so bili skrbni, je bil njihov zaslužek dober in so
si lahko v gospodarstvu lepo pomagali. Tako je na primer Viktor Žetko iz
Senožeč samo s prevozništvom zaslužil toliko, da je kupil bivšo Dejakovo
gostilno na glavni cesti z veliko »štalo« in vsem posestvom. Na podo-
ben način je pod Avstrijo nastala Suševa hiša z gostilno in »štalo«. Drugi
furmani so si popravili ali dozidali hiše, dokupili zemljo ali kupili cela po-
sestva. Drugače pa je bilo s tistimi senožeškimi furmani, ki so radi pog-
ledali v kozarec. Od Trsta do Senožeč je bilo precej gostiln; prilik za popi-
vanje torej ni manjkalo. Zato je bilo tudi precej takih gospodarjev, ki so s
prevozništvom zapravili pol in več posestva. »Če so se h kozarčku pridru-
žile še karte, je zapel tudi boben.« Med furmani so se znašli tudi taki, ki
so zaradi iger na karte »pustili v Sežani voz z vprego vred«. Vendar takšni
zgledi niso vlekli. Ljudje so bili kljub temu vezani na Trst. »Vsi smo žive-
li s Trstom,« je zatrdilo nekaj pripovedovalcev. In zato so svoje pridelke še
vedno vozili tja, ne glede na nevarnosti.
2. Senožejci pravijo, da je šla skozi njihovo vas največja »furnga«
vseh časov. To je sicer precej pretirano, vendar velja poudariti, da so šli
skozi Senožeče furmani iz Notranjske, Gorenjske, Dolenjske, Koroške in
Štajerske. Mnogo je bilo tovorov, ki so jih vozili avstrijski Nemci, Madžari,
Hrvati in celo Čehi. K prevozniškemu se je pridružil še ves osebni promet
iz zaledja proti Trstu. Čeprav je bila cesta široka, je nemalokrat prišlo do
zastojev. To je tudi razumljivo, če je šlo samo v eno smer po 600 voz na
dan. Včasih se je to število celo povečalo, tako da so našteli do 1000 voz
na dan v obe smeri. Ob takšnih primerih so stali sredi ceste žandarji na
konjih, da so delali red. Tu in tam je kak žandar ošvrknil z bičem speče-
247
Koroško je vozil grozdje, s Koroške na Primorsko pa železne izdelke, ki so
bili namenjeni za izvoz.
Na vozove so naložili od 20 do 35 centov tovora. Nekateri večji vo-
zovi so zdržali celo do 45 centov. Že zaradi različnega tovora je bil razli-
čen tudi zaslužek. Pod Avstrijo je veljala fura mleka od Senožeč do Trsta 4
do 5 goldinarjev. Neposredno pred prvo svetovno vojno je cena za takšno
furo narasla na 6 goldinarjev. Z navadnim vozom, natovorjenim z lesom,
je furman zaslužil 5 do 6 goldinarjev. Teže otovorjen voz je lahko »vrgel«
tudi 8 goldinarjev za furo. Neposredno pred prvo svetovno vojno so se
tudi te cene nekoliko popravile. Pod Italijo je veljala fura v Trst do 200 lir,
kar je bilo precej. Manj so zaslužili za prevoze do Divače, vendar tudi to je
pomenilo zaslužek, ki ga ni kazalo zametavati.
»Vsaka palica ima dva konca,« je rekel nek pripovedovalec. »Tako je
bilo tudi s furmani.« Če so bili skrbni, je bil njihov zaslužek dober in so
si lahko v gospodarstvu lepo pomagali. Tako je na primer Viktor Žetko iz
Senožeč samo s prevozništvom zaslužil toliko, da je kupil bivšo Dejakovo
gostilno na glavni cesti z veliko »štalo« in vsem posestvom. Na podo-
ben način je pod Avstrijo nastala Suševa hiša z gostilno in »štalo«. Drugi
furmani so si popravili ali dozidali hiše, dokupili zemljo ali kupili cela po-
sestva. Drugače pa je bilo s tistimi senožeškimi furmani, ki so radi pog-
ledali v kozarec. Od Trsta do Senožeč je bilo precej gostiln; prilik za popi-
vanje torej ni manjkalo. Zato je bilo tudi precej takih gospodarjev, ki so s
prevozništvom zapravili pol in več posestva. »Če so se h kozarčku pridru-
žile še karte, je zapel tudi boben.« Med furmani so se znašli tudi taki, ki
so zaradi iger na karte »pustili v Sežani voz z vprego vred«. Vendar takšni
zgledi niso vlekli. Ljudje so bili kljub temu vezani na Trst. »Vsi smo žive-
li s Trstom,« je zatrdilo nekaj pripovedovalcev. In zato so svoje pridelke še
vedno vozili tja, ne glede na nevarnosti.
2. Senožejci pravijo, da je šla skozi njihovo vas največja »furnga«
vseh časov. To je sicer precej pretirano, vendar velja poudariti, da so šli
skozi Senožeče furmani iz Notranjske, Gorenjske, Dolenjske, Koroške in
Štajerske. Mnogo je bilo tovorov, ki so jih vozili avstrijski Nemci, Madžari,
Hrvati in celo Čehi. K prevozniškemu se je pridružil še ves osebni promet
iz zaledja proti Trstu. Čeprav je bila cesta široka, je nemalokrat prišlo do
zastojev. To je tudi razumljivo, če je šlo samo v eno smer po 600 voz na
dan. Včasih se je to število celo povečalo, tako da so našteli do 1000 voz
na dan v obe smeri. Ob takšnih primerih so stali sredi ceste žandarji na
konjih, da so delali red. Tu in tam je kak žandar ošvrknil z bičem speče-
247
