Page 248 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 248
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
ga furmana, da je šlo lažje naprej. Kolone voznikov so bile dolge tudi do 6
km. Do zastojev je prišlo tudi takrat, ko so se furmani vračali, vendar ker
niso bili toliko otovorjeni, je bilo precej lažje napraviti red. Kljub temu je
treba poudariti, da so pripombe tistih pripovedovalcev, ki so trdili, da je
bilo tedaj v Senožečah zelo živahno, popolnoma na mestu.
Zelo težko je bilo ugotoviti, kakšne tovore so vozili »tuji« furmani
skozi Senožeče. Razen karbona, hrastov, sena in smrek, ki so jih vozi-
li Hrenovčani in prebivalci drugih vasi pod Nanosom in okoli Postojne,
se je zdelo vprašanje tovora dokaj nejasno. Po drobcih, ki so jih naved-
li razni pripovedovalci, smo le sestavili delni seznam tovorjenega blaga.
Notranjci, predvsem Planinci, Cerkničani, Begunjci in drugi furmani iz
te okolice, so vozili ogromne hoje, včasih surove, največkrat pa obdela-
ne. Poleg tega so od tam vozili »Iantine«, »bordonale«, »merkantile« in
drug obdelan les, ki so ga rabile ladjedelnice na naši obali in po svetu.
Kako dolgi so utegnili biti jambori, naj v ilustracijo pove tale primer: Pred
gostilno »Pri bajti« nad Senadolami se je ustavil voz s takšnim jamborom.
Konji so za kakšnih 10 m že prešli hišo, zadnjemu koncu pa je še zmeraj
precej manjkalo do hiše. Izmera dolžine hiše nam pove, da je bil jambor
nad 60 m dolg. Takšni primeri niso bili pogosti. Ljudje se spomnijo jam-
borov, ki so merili nekako od 20 do 43 m. Pogosti so bili jambori med 30
in 33 metrov dolžine. Gorenjci, predvsem Škofjeločani, so vozili »železne
palice« in pločevino. Prav tako so gorenjski furmani vozili težke sode z
žeblji, ki so merili tudi do 14 »palcev«, dalje kmečko orodje, kot so moti-
ke, krampi, lopate in kose, kar je bilo vse namenjeno izvozu. Železo je pri-
hajalo tudi iz Koroške in Štajerske. Vozili so ga v glavnem Dravograjčani
in Velikovčani. Precej pogosto so iz Štajerske in Gorenjske vozili ogro-
mne sode sadjevca. Pogosti so bili tovori klobukov in klobučevine. Iz
Dolenjskega so prihajale procesije tovorov z ribniško suho robo in vrvmi
vseh tipov. Predvsem pa je šlo iz notranjosti Slovenije v Trst ogromno
sladkega oglja. Dalje so vozili sode, surovo volno in konopljeno prejo. Od
kmečkih pridelkov so se najčešče pojavljali vozovi (velikokrat parizarji) s
prosom ali ajdo. Neposredno pred prvo svetovno vojno so šle proti mor-
ju velike količine fižola. Iz Dolenjske in Notranjske, nemalokdaj tudi iz
Gorenjske in Koroške, včasih tudi s Hrvaškega, so na posebno prirejenih
pokritih vozovih prevažali meso. Zaklane svinje, voli in teleta so na ka-
vljih viseli drug poleg drugega. Na takšen voz so spravili tudi do 100 pra-
šičev ali telet. Bilo je nujno, da so imeli ti vozovi v prometu prednost zara-
248
ga furmana, da je šlo lažje naprej. Kolone voznikov so bile dolge tudi do 6
km. Do zastojev je prišlo tudi takrat, ko so se furmani vračali, vendar ker
niso bili toliko otovorjeni, je bilo precej lažje napraviti red. Kljub temu je
treba poudariti, da so pripombe tistih pripovedovalcev, ki so trdili, da je
bilo tedaj v Senožečah zelo živahno, popolnoma na mestu.
Zelo težko je bilo ugotoviti, kakšne tovore so vozili »tuji« furmani
skozi Senožeče. Razen karbona, hrastov, sena in smrek, ki so jih vozi-
li Hrenovčani in prebivalci drugih vasi pod Nanosom in okoli Postojne,
se je zdelo vprašanje tovora dokaj nejasno. Po drobcih, ki so jih naved-
li razni pripovedovalci, smo le sestavili delni seznam tovorjenega blaga.
Notranjci, predvsem Planinci, Cerkničani, Begunjci in drugi furmani iz
te okolice, so vozili ogromne hoje, včasih surove, največkrat pa obdela-
ne. Poleg tega so od tam vozili »Iantine«, »bordonale«, »merkantile« in
drug obdelan les, ki so ga rabile ladjedelnice na naši obali in po svetu.
Kako dolgi so utegnili biti jambori, naj v ilustracijo pove tale primer: Pred
gostilno »Pri bajti« nad Senadolami se je ustavil voz s takšnim jamborom.
Konji so za kakšnih 10 m že prešli hišo, zadnjemu koncu pa je še zmeraj
precej manjkalo do hiše. Izmera dolžine hiše nam pove, da je bil jambor
nad 60 m dolg. Takšni primeri niso bili pogosti. Ljudje se spomnijo jam-
borov, ki so merili nekako od 20 do 43 m. Pogosti so bili jambori med 30
in 33 metrov dolžine. Gorenjci, predvsem Škofjeločani, so vozili »železne
palice« in pločevino. Prav tako so gorenjski furmani vozili težke sode z
žeblji, ki so merili tudi do 14 »palcev«, dalje kmečko orodje, kot so moti-
ke, krampi, lopate in kose, kar je bilo vse namenjeno izvozu. Železo je pri-
hajalo tudi iz Koroške in Štajerske. Vozili so ga v glavnem Dravograjčani
in Velikovčani. Precej pogosto so iz Štajerske in Gorenjske vozili ogro-
mne sode sadjevca. Pogosti so bili tovori klobukov in klobučevine. Iz
Dolenjskega so prihajale procesije tovorov z ribniško suho robo in vrvmi
vseh tipov. Predvsem pa je šlo iz notranjosti Slovenije v Trst ogromno
sladkega oglja. Dalje so vozili sode, surovo volno in konopljeno prejo. Od
kmečkih pridelkov so se najčešče pojavljali vozovi (velikokrat parizarji) s
prosom ali ajdo. Neposredno pred prvo svetovno vojno so šle proti mor-
ju velike količine fižola. Iz Dolenjske in Notranjske, nemalokdaj tudi iz
Gorenjske in Koroške, včasih tudi s Hrvaškega, so na posebno prirejenih
pokritih vozovih prevažali meso. Zaklane svinje, voli in teleta so na ka-
vljih viseli drug poleg drugega. Na takšen voz so spravili tudi do 100 pra-
šičev ali telet. Bilo je nujno, da so imeli ti vozovi v prometu prednost zara-
248
