Page 249 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 249
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
di kvarljivega blaga. Med drugimi je stalno prevažal meso neki Andrijačič
iz Cerknice, »mož, ki je veliko pel in veliko pil«.
Iz Trsta so vozili »cukrenc«, tj. sladkor v sodih, kavo v sodih, južno
sadje, vse vrste kolonialnega blaga, moko, koruzo, uvožene tkanine, ru-
dnine, olje, vino, soljene ribe, predvsem slanike (po domače: arnike), sol,
klesan kamen in drugo blago. Tovori, ki so šli iz Trsta v notranjost, so bili
precej lažji od tistih, ki so šli iz notranjosti v Trst. Zato je razumljivo, da je
bila ena stran ceste manj zvožena kot druga.
3. Mnogi tuji furmani so imeli svoje prevoze organizirane tako, da
so svoj tovor pripeljali le do Senožeč. Tu jih je čakala domača preprega,
ki je prevzela tovor in nadaljevala prevoz do kupca. Tej vrsti domačega
furmanstva so rekli preprežno furmanstvo. V takšnih primerih je šlo
v glavnem za les, tj. hlodovino, deske, jambore in drug povezan leseni
tovor. Z »vintami« (vitli) so dvignili tovor najprej na sprednjem koncu,
odstranili celotno prednjo premo in jo nadomestili z drugo. Nato so isti
postopek ponovili z zadnjo premo. Če je imel voz tri preme (to je bilo
značilno v glavnem za prevoz jamborov), so zadnjo in srednjo premo
zamenjali istočasno. Tovor so ponovno povezali na preme in »voz« je bil
pripravljen za pot. Ko je skrb za tovor prevzel domači furman, so tujci
lahko odpotovali domov. V zadnjih časih Avstrije so jambore, Iantine pa
tudi dolge hraste prekladali na »borjaču« Mušičeve gostilne. V starejših
časih pa se je to dogajalo tudi na borjačih Dejakove, Moravčeve, Prelazove
in še katere druge gostilne. Glavno je bilo, da je bil prostor tako velik, da
je omogočil prekladanje.
Posebej je treba poudariti, da je šel tako dolg les naravnost v ladjedel-
nice, če pa je bil namenjen za izvoz, naravnost na ladje. Ker so tuji furma-
ni navadno prišli popoldne in so čas do večera uporabili za prelaganje to-
vora na druge vozove, so v večini primerov prespali v Senožečah in se
vračali šele naslednji dan.
4. Posebno težki in dolgi vozovi, ki so potovali v Trst ali preko
Divače v Istro, so potrebovali pomoč, da so speljali čez grič Gabrk. To je
bilo potrebno predvsem za gabrške »ride«, kjer je bilo treba krmariti voz
tudi z zadnjo, včasih pa tudi s srednjo premo. V takšnih primerih so pri-
skočili furmanom na pomoč domači »forajtarji«, tj. priprežniki ali pripre-
žni furmani. Teh je bilo nekaj v Senožečah in nekaj v Gabrčah. Priprego
so lahko sestavljali konji ali voli. Zaradi težav v ovinkih, so bili voli upo-
rabnejši. Speljati ovinek – to je bil najtežji del vsake »fure«. Navadno so
vozove krmarili tako, da so odvezali zadnjo soro od tovora in usmerili
249
di kvarljivega blaga. Med drugimi je stalno prevažal meso neki Andrijačič
iz Cerknice, »mož, ki je veliko pel in veliko pil«.
Iz Trsta so vozili »cukrenc«, tj. sladkor v sodih, kavo v sodih, južno
sadje, vse vrste kolonialnega blaga, moko, koruzo, uvožene tkanine, ru-
dnine, olje, vino, soljene ribe, predvsem slanike (po domače: arnike), sol,
klesan kamen in drugo blago. Tovori, ki so šli iz Trsta v notranjost, so bili
precej lažji od tistih, ki so šli iz notranjosti v Trst. Zato je razumljivo, da je
bila ena stran ceste manj zvožena kot druga.
3. Mnogi tuji furmani so imeli svoje prevoze organizirane tako, da
so svoj tovor pripeljali le do Senožeč. Tu jih je čakala domača preprega,
ki je prevzela tovor in nadaljevala prevoz do kupca. Tej vrsti domačega
furmanstva so rekli preprežno furmanstvo. V takšnih primerih je šlo
v glavnem za les, tj. hlodovino, deske, jambore in drug povezan leseni
tovor. Z »vintami« (vitli) so dvignili tovor najprej na sprednjem koncu,
odstranili celotno prednjo premo in jo nadomestili z drugo. Nato so isti
postopek ponovili z zadnjo premo. Če je imel voz tri preme (to je bilo
značilno v glavnem za prevoz jamborov), so zadnjo in srednjo premo
zamenjali istočasno. Tovor so ponovno povezali na preme in »voz« je bil
pripravljen za pot. Ko je skrb za tovor prevzel domači furman, so tujci
lahko odpotovali domov. V zadnjih časih Avstrije so jambore, Iantine pa
tudi dolge hraste prekladali na »borjaču« Mušičeve gostilne. V starejših
časih pa se je to dogajalo tudi na borjačih Dejakove, Moravčeve, Prelazove
in še katere druge gostilne. Glavno je bilo, da je bil prostor tako velik, da
je omogočil prekladanje.
Posebej je treba poudariti, da je šel tako dolg les naravnost v ladjedel-
nice, če pa je bil namenjen za izvoz, naravnost na ladje. Ker so tuji furma-
ni navadno prišli popoldne in so čas do večera uporabili za prelaganje to-
vora na druge vozove, so v večini primerov prespali v Senožečah in se
vračali šele naslednji dan.
4. Posebno težki in dolgi vozovi, ki so potovali v Trst ali preko
Divače v Istro, so potrebovali pomoč, da so speljali čez grič Gabrk. To je
bilo potrebno predvsem za gabrške »ride«, kjer je bilo treba krmariti voz
tudi z zadnjo, včasih pa tudi s srednjo premo. V takšnih primerih so pri-
skočili furmanom na pomoč domači »forajtarji«, tj. priprežniki ali pripre-
žni furmani. Teh je bilo nekaj v Senožečah in nekaj v Gabrčah. Priprego
so lahko sestavljali konji ali voli. Zaradi težav v ovinkih, so bili voli upo-
rabnejši. Speljati ovinek – to je bil najtežji del vsake »fure«. Navadno so
vozove krmarili tako, da so odvezali zadnjo soro od tovora in usmerili
249
