Page 250 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 250
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
zadnjo premo proti desni strani ovinka, medtem ko so s prednjo premo
šli po sredini ceste ali po skrajni levi – odvisno od dolžine tovora. Tako so
se ravnali v levem ovinku. Ravnanje v desnem je bilo ravno nasprotno.
Takšna vožnja čez Gabrk je bila zelo težavna in je lahko trajala dve do šti-
ri ure. Ko je bila vzpetina z ovinki premagana, so se »forajtarji« vrnili do-
mov, da so vprežno živino nakrmili in spočili ali pa prevzeli nov voz.
Če o furmanstvu govorimo na splošno, moramo s pripovedovalci vred
ugotoviti, da je bil to izredno težak poklic. O težavnostni stopnji priča
star rek, ki smo ga zabeležili tako v Senožečah kakor v Lažah, Dolenji vasi
in Gabrčah. Marsikateri oče, ki se je namenil sina izučiti za »na cesto«, je
o njem rekel: »Prej bi ga doštudiral za župnika kakor za furmana«. V reku
je velika resnica. Furman je odgovarjal za vprego, voz, tovor in morebitne
sopotnike. Moral se je znajti v vseh kritičnih situacijah, ki so ga lahko
doletele na cesti. Za tovor je odgovarjal lastniku in kupcu. Moral se je
znajti pred trgovcem ali končnim kupcem tovora, moral je biti knjigovodja
in blagajnik ves čas od odhoda do prihoda spet domov, tj. do obračuna z
gospodarji tovora in vprege o vseh stroških in prejemkih na poti.
Na cesti so prežale na furmane razne nevarnosti. Najvažnejša je bila
morda burja, ki je prevrnila marsikateri voz sena pa tudi drugega tovora.
Gabrk je po burji prav tako znan kakor na primer Ajdovščina. Senožejci
prav za prav pravijo, da so na Gabrku »tri burje: ena suče, ena muče in ena
ob tla meče«. Če se burja združi s snežnim metežem, je še huje. Marsikateri
furman je na tem odseku cesarske ceste tako premrznil, da je padel z voza
in so ga komaj našli. Tako se je na primer zgodilo Grilovemu Martinu iz
Hrenovic. Bil je star možak in »rojen furman«. Na neki vožnji po divaš-
ki cesti je od mraza zgubil zavest in se je zvrnil v sneg. Njegovi konji so
prišli sami do »Bajte« in tolkli z gobci po vratih. Stari Bajtar, ki je poz-
nal vse konje, je spoznal tudi te in je organiziral ljudi, da so šli Martina
iskat. Prinesli so ga v cestarsko hišo, kjer je moral ostati celih osem dni.
Posledica dogodivščine je bila, da so mu odpadli zmrzli prsti.
Kako nevarna je bila burja, naj potrdi še zgodba o cesarju. Cesar (naj-
brž Franc, okoli leta 1818) je z družino in spremstvom potoval z Dunaja
proti Trstu. Ko je prišel na Senožeško, je burja pošastno pihala. Snežni
metež je bil tak, da so cesarske kočije obstale v zametih pri Škrlevcah (le-
dinski kraj 2 km od Senadol). Enemu cesarskih kočijažev se je posrečilo, da
se je privlekel do »Bajte« in prosil gostilničarja za pomoč. »Bajtar«, Simon
Vitez iz Senadol in še štirje pivci, ki so tam sedeli, so se odpravili reše-
vat. Najprej so rešili otroke in jih prinesli v gostilno. Nato so šli po cesari-
250
zadnjo premo proti desni strani ovinka, medtem ko so s prednjo premo
šli po sredini ceste ali po skrajni levi – odvisno od dolžine tovora. Tako so
se ravnali v levem ovinku. Ravnanje v desnem je bilo ravno nasprotno.
Takšna vožnja čez Gabrk je bila zelo težavna in je lahko trajala dve do šti-
ri ure. Ko je bila vzpetina z ovinki premagana, so se »forajtarji« vrnili do-
mov, da so vprežno živino nakrmili in spočili ali pa prevzeli nov voz.
Če o furmanstvu govorimo na splošno, moramo s pripovedovalci vred
ugotoviti, da je bil to izredno težak poklic. O težavnostni stopnji priča
star rek, ki smo ga zabeležili tako v Senožečah kakor v Lažah, Dolenji vasi
in Gabrčah. Marsikateri oče, ki se je namenil sina izučiti za »na cesto«, je
o njem rekel: »Prej bi ga doštudiral za župnika kakor za furmana«. V reku
je velika resnica. Furman je odgovarjal za vprego, voz, tovor in morebitne
sopotnike. Moral se je znajti v vseh kritičnih situacijah, ki so ga lahko
doletele na cesti. Za tovor je odgovarjal lastniku in kupcu. Moral se je
znajti pred trgovcem ali končnim kupcem tovora, moral je biti knjigovodja
in blagajnik ves čas od odhoda do prihoda spet domov, tj. do obračuna z
gospodarji tovora in vprege o vseh stroških in prejemkih na poti.
Na cesti so prežale na furmane razne nevarnosti. Najvažnejša je bila
morda burja, ki je prevrnila marsikateri voz sena pa tudi drugega tovora.
Gabrk je po burji prav tako znan kakor na primer Ajdovščina. Senožejci
prav za prav pravijo, da so na Gabrku »tri burje: ena suče, ena muče in ena
ob tla meče«. Če se burja združi s snežnim metežem, je še huje. Marsikateri
furman je na tem odseku cesarske ceste tako premrznil, da je padel z voza
in so ga komaj našli. Tako se je na primer zgodilo Grilovemu Martinu iz
Hrenovic. Bil je star možak in »rojen furman«. Na neki vožnji po divaš-
ki cesti je od mraza zgubil zavest in se je zvrnil v sneg. Njegovi konji so
prišli sami do »Bajte« in tolkli z gobci po vratih. Stari Bajtar, ki je poz-
nal vse konje, je spoznal tudi te in je organiziral ljudi, da so šli Martina
iskat. Prinesli so ga v cestarsko hišo, kjer je moral ostati celih osem dni.
Posledica dogodivščine je bila, da so mu odpadli zmrzli prsti.
Kako nevarna je bila burja, naj potrdi še zgodba o cesarju. Cesar (naj-
brž Franc, okoli leta 1818) je z družino in spremstvom potoval z Dunaja
proti Trstu. Ko je prišel na Senožeško, je burja pošastno pihala. Snežni
metež je bil tak, da so cesarske kočije obstale v zametih pri Škrlevcah (le-
dinski kraj 2 km od Senadol). Enemu cesarskih kočijažev se je posrečilo, da
se je privlekel do »Bajte« in prosil gostilničarja za pomoč. »Bajtar«, Simon
Vitez iz Senadol in še štirje pivci, ki so tam sedeli, so se odpravili reše-
vat. Najprej so rešili otroke in jih prinesli v gostilno. Nato so šli po cesari-
250
