Page 251 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 251
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
co in ostale ženske. Končno so rešili še cesarja in spremljevalce. Zanimiva
je predstava, ki so jo imeli cesarski otroci o naših ljudeh in krajih. Ko so
bili že v »Bajti« na toplem, so prisotne vprašali, če jih bodo »kmalu umo-
rili«. Potrebno je bilo dolgo prigovarjanje starega Bajtarjevega očeta, ki je
bil »trinajst let soldat« in je znal nemško, da so se pomirili. Cesar je bil te-
daj prisiljen, da je ostal nekaj dni v Bajti (po drugi inačici v cestarjevi hiši).
Druga nevarnost, ki je prežala na cesti, so bili cestni roparji. Med
Trstom in Ljubljano je bilo nekaj pripravnih krajev za napad na furma-
ne. Znamenita Ravbarkomanda pri Postojni je bila samo eden njih. Med
Postojno in Trstom je bilo nevarno vse do Bazovice. Med kraji, kjer so se
roparji radi zadržali, je bil tudi Gabrk med Senožečami in Senadolami.
Pripovedovalci so enotni v tem, da je bilo včasih mnogo slišati o cestnih
roparjih, ki so prežali na furmane. Zgodilo se je, da so tudi koga ubili.
Tako so na primer leta 1913 ubili nekega Škrjanca iz Senadol. Vendar so se
zmotili v osebi. Čakali so gospodarja, v roke jim je pa prišel hlapec. Tako
so ostali brez plena. Drugič so napadli in izropali poštni voz, ki je peljal
pošto iz Trsta proti Dunaju. Govorili so, da je prišla tolpa iz Trsta, ven-
dar je niso nikoli našli. Celo v času Italije so cestni roparji udarili na po-
samezne furmane. Toda furmani so se po večini znali braniti. Poleg sebe
so imeli pripravljen kol, s katerim so usekali po napadalcu. Pri napadih je
bila vedno odločilna hitrost. Spočiti konji so se napadalcev prej rešili ka-
kor utrujeni.
V »Ključu«, tj. v ostrem ovinku med Senožečami in Razdrtim pri od-
cepu za Laže, je strašil »Kljukec«. Kaj so si pod tem predstavljali, je težko
reči. Poudariti je treba, da so tod mimo peljali »že v veselem« stanju, kaj-
ti obisk senožeških gostiln je bil skoraj obvezen. Zato ni čudno, da jih je
poplesavajoča lučka, ki je migotala kakih 100 do 150 metrov od ovinka,
prestrašila. »Kljukec« pa je bil kaj nenevaren »ropar«. Bil je namreč neko-
liko omejen Ključarjev gospodar Anton Žetko, ki je v temnih nočeh »pasel
svoj firbec« na furmanih in se jih je najbrž bolj bal kakor oni njega.
Iz Trsta so se furmani vračali različne volje. Včasih so bili veseli, vča-
sih žalostni. To je bilo odvisno od posla. Če so posel dobro opravili, so bili
veseli, v nasprotnem primeru žalostni. »Vsega je bilo!« je pred leti rekla
Rezika Franetič, gostilničarka »Pri bajti«. »Včasih so prišli trezni, včasih
pijani. Slabši je bil posel, bolj so utapljali svojo žalost v vinu.« Ne glede na
vino je treba poudariti, da je bil furmanski poklic izredno težak. Treba
je bilo zdržati vso pot do Trsta, ki je za nekatere trajala tudi po več dni,
v budnem stanju. Treba je bilo skrbeti za tovor, paziti na kupce in tako
251
co in ostale ženske. Končno so rešili še cesarja in spremljevalce. Zanimiva
je predstava, ki so jo imeli cesarski otroci o naših ljudeh in krajih. Ko so
bili že v »Bajti« na toplem, so prisotne vprašali, če jih bodo »kmalu umo-
rili«. Potrebno je bilo dolgo prigovarjanje starega Bajtarjevega očeta, ki je
bil »trinajst let soldat« in je znal nemško, da so se pomirili. Cesar je bil te-
daj prisiljen, da je ostal nekaj dni v Bajti (po drugi inačici v cestarjevi hiši).
Druga nevarnost, ki je prežala na cesti, so bili cestni roparji. Med
Trstom in Ljubljano je bilo nekaj pripravnih krajev za napad na furma-
ne. Znamenita Ravbarkomanda pri Postojni je bila samo eden njih. Med
Postojno in Trstom je bilo nevarno vse do Bazovice. Med kraji, kjer so se
roparji radi zadržali, je bil tudi Gabrk med Senožečami in Senadolami.
Pripovedovalci so enotni v tem, da je bilo včasih mnogo slišati o cestnih
roparjih, ki so prežali na furmane. Zgodilo se je, da so tudi koga ubili.
Tako so na primer leta 1913 ubili nekega Škrjanca iz Senadol. Vendar so se
zmotili v osebi. Čakali so gospodarja, v roke jim je pa prišel hlapec. Tako
so ostali brez plena. Drugič so napadli in izropali poštni voz, ki je peljal
pošto iz Trsta proti Dunaju. Govorili so, da je prišla tolpa iz Trsta, ven-
dar je niso nikoli našli. Celo v času Italije so cestni roparji udarili na po-
samezne furmane. Toda furmani so se po večini znali braniti. Poleg sebe
so imeli pripravljen kol, s katerim so usekali po napadalcu. Pri napadih je
bila vedno odločilna hitrost. Spočiti konji so se napadalcev prej rešili ka-
kor utrujeni.
V »Ključu«, tj. v ostrem ovinku med Senožečami in Razdrtim pri od-
cepu za Laže, je strašil »Kljukec«. Kaj so si pod tem predstavljali, je težko
reči. Poudariti je treba, da so tod mimo peljali »že v veselem« stanju, kaj-
ti obisk senožeških gostiln je bil skoraj obvezen. Zato ni čudno, da jih je
poplesavajoča lučka, ki je migotala kakih 100 do 150 metrov od ovinka,
prestrašila. »Kljukec« pa je bil kaj nenevaren »ropar«. Bil je namreč neko-
liko omejen Ključarjev gospodar Anton Žetko, ki je v temnih nočeh »pasel
svoj firbec« na furmanih in se jih je najbrž bolj bal kakor oni njega.
Iz Trsta so se furmani vračali različne volje. Včasih so bili veseli, vča-
sih žalostni. To je bilo odvisno od posla. Če so posel dobro opravili, so bili
veseli, v nasprotnem primeru žalostni. »Vsega je bilo!« je pred leti rekla
Rezika Franetič, gostilničarka »Pri bajti«. »Včasih so prišli trezni, včasih
pijani. Slabši je bil posel, bolj so utapljali svojo žalost v vinu.« Ne glede na
vino je treba poudariti, da je bil furmanski poklic izredno težak. Treba
je bilo zdržati vso pot do Trsta, ki je za nekatere trajala tudi po več dni,
v budnem stanju. Treba je bilo skrbeti za tovor, paziti na kupce in tako
251
