Page 252 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 252
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
dalje. Zato ni čudno, da jih je ob lažjem tovoru na poti nazaj premagala
utrujenost in da so na vozu zaspali. Imeli pa so čudovito zdresirane konje.
Le-ti so namreč začutili, da z gospodarjem nekaj ni v redu. Vozili so seveda
naprej, ampak »samo do prve gostilne«. Tu so se ustavili. Navadno je
gostilničar zaspane zbudil, da so kaj pojedli in popili. Ko so poskrbeli tudi
za konje, so odšli naprej. Če so na vozu ponovno zaspali, so jih konji spet
ustavili »pri običajni gostilni ob cesti«. Zato ni čudno, če so »prišli včasih
domov brez ficka«. Prav tako ni bilo čudno, če so žene doma »zagnale cel
rompompom«, kakor se je izrazila zdaj že priletna hči Bajtarjeve Rezike.
Tako je bilo. In vendar je šel po teh cestah neprekinjen promet od
zime do zime, vsak dan in vsako noč.
Nekateri pripovedovalci trdijo, da so postajali furmani ob takem živ-
ljenju kronični pijanci in da je bila to njihova »glavna značilnost«. Drugi
spet opisujejo furmane kot trezne in skrbne može. Najbrž imajo prav eni
in drugi. Bilo je pač vsakega po malo. Eni so se zapili in zgubili še tisto
malo, kar so imeli, drugi so pa zaslužili in si kupili hiše in posestva, kakor
smo že ugotovili. Popolnoma jasno je, da so bili pijače potrebni. Vožnje v
žgočem poletnem soncu in v največjem zimskem mrazu so ljudi izčrpava-
le. Zato je bil postanek v gostilni potreben, saj so tu dobili tudi okrepči-
lo poleg pijače. Pili pa so v glavnem vino, poleti pa teran (»teran ni vino,
temveč zdravilo«) in pivo. Liter ali dva za družbo štirih ljudi ni bilo dosti.
Res so se ne kateri ustavili v več gostilnah, ampak še zdaleč ne moremo
reči, da so bili vsi furmani kronični pijanci. Nekoliko huje je bilo v času
Italije, ko so prišle v modo žgane pijače. Vendar se je število kroničnih pi-
jancev med furmani držalo neke »razumljive meje«.
Glavna značilnost, ki je bila za furmane obče veljavna, je bilo dejstvo,
da »so živeli od Trsta in morja«. Brez Trsta in morja zanje ni »bilo življe-
nja«. Nekateri so se celo izrazili, da »so živeli za morje in za Trst«, kar je
težje razumljivo, če slovenski narod obravnavamo kot kontinentalen na-
rod. Če pa pomislimo na vse naštete zveze s Trstom in morjem, s pomor-
stvom in ladjedelništvom, z vojno mornarico in pristanišči, če dalje po-
mislimo na težnje po uveljavitvi v vseh pomorskih panogah, ki smo jih
zgoraj našteli, če torej odmislimo tezo o kontinentalnosti, nam postane
tudi to popolnoma razumljivo. Zaradi tega moramo obravnavati furmane
kot elemente pomorstva. Ti so namreč do izgradnje železnice in v mno-
gočem tudi pozneje vzdrževali ves promet med morjem in kopnim, ti so
ogromno prispevali k razvoju pomorske trgovine, mornarice in ladjedel-
ništva. Ti so pripomogli tudi h kadrovski izpopolnitvi mornarice. Lahko
252
dalje. Zato ni čudno, da jih je ob lažjem tovoru na poti nazaj premagala
utrujenost in da so na vozu zaspali. Imeli pa so čudovito zdresirane konje.
Le-ti so namreč začutili, da z gospodarjem nekaj ni v redu. Vozili so seveda
naprej, ampak »samo do prve gostilne«. Tu so se ustavili. Navadno je
gostilničar zaspane zbudil, da so kaj pojedli in popili. Ko so poskrbeli tudi
za konje, so odšli naprej. Če so na vozu ponovno zaspali, so jih konji spet
ustavili »pri običajni gostilni ob cesti«. Zato ni čudno, če so »prišli včasih
domov brez ficka«. Prav tako ni bilo čudno, če so žene doma »zagnale cel
rompompom«, kakor se je izrazila zdaj že priletna hči Bajtarjeve Rezike.
Tako je bilo. In vendar je šel po teh cestah neprekinjen promet od
zime do zime, vsak dan in vsako noč.
Nekateri pripovedovalci trdijo, da so postajali furmani ob takem živ-
ljenju kronični pijanci in da je bila to njihova »glavna značilnost«. Drugi
spet opisujejo furmane kot trezne in skrbne može. Najbrž imajo prav eni
in drugi. Bilo je pač vsakega po malo. Eni so se zapili in zgubili še tisto
malo, kar so imeli, drugi so pa zaslužili in si kupili hiše in posestva, kakor
smo že ugotovili. Popolnoma jasno je, da so bili pijače potrebni. Vožnje v
žgočem poletnem soncu in v največjem zimskem mrazu so ljudi izčrpava-
le. Zato je bil postanek v gostilni potreben, saj so tu dobili tudi okrepči-
lo poleg pijače. Pili pa so v glavnem vino, poleti pa teran (»teran ni vino,
temveč zdravilo«) in pivo. Liter ali dva za družbo štirih ljudi ni bilo dosti.
Res so se ne kateri ustavili v več gostilnah, ampak še zdaleč ne moremo
reči, da so bili vsi furmani kronični pijanci. Nekoliko huje je bilo v času
Italije, ko so prišle v modo žgane pijače. Vendar se je število kroničnih pi-
jancev med furmani držalo neke »razumljive meje«.
Glavna značilnost, ki je bila za furmane obče veljavna, je bilo dejstvo,
da »so živeli od Trsta in morja«. Brez Trsta in morja zanje ni »bilo življe-
nja«. Nekateri so se celo izrazili, da »so živeli za morje in za Trst«, kar je
težje razumljivo, če slovenski narod obravnavamo kot kontinentalen na-
rod. Če pa pomislimo na vse naštete zveze s Trstom in morjem, s pomor-
stvom in ladjedelništvom, z vojno mornarico in pristanišči, če dalje po-
mislimo na težnje po uveljavitvi v vseh pomorskih panogah, ki smo jih
zgoraj našteli, če torej odmislimo tezo o kontinentalnosti, nam postane
tudi to popolnoma razumljivo. Zaradi tega moramo obravnavati furmane
kot elemente pomorstva. Ti so namreč do izgradnje železnice in v mno-
gočem tudi pozneje vzdrževali ves promet med morjem in kopnim, ti so
ogromno prispevali k razvoju pomorske trgovine, mornarice in ladjedel-
ništva. Ti so pripomogli tudi h kadrovski izpopolnitvi mornarice. Lahko
252
