Page 253 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 253
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
rečemo, da so bili najboljši propagatorji pomorstva. Bili so, kakor se ljud-
je spomnijo, čudoviti pripovedovalci. Znali so pripovedovati o vsem, kar
so videli. Tako je marsikoga zamikalo morje. Pripovedovalci vedo poveda-
ti, da so furmani mnogokrat vozili s seboj dečke v starosti od 12 od 16 let,
ki so jih starši pošiljali v mornarico. Furmani so jih peljali do Trsta. Tu so
jih izročili mornariškim oblastem, ki so jih potem pošiljale v Pulj. (To so
bili tako imenovani mladeniči palube – schiffjunge in mladeniči stroja –
maschinenjunge, iz katerih se je razvilo najmanj 30 % od približno 9000
mornariških podoficirjev avstrijske vojne mornarice, ki so prišli iz slo-
venskih dežel. Prihajali pa so tudi iz Češke, Sedmograške, Madžarske in
Notranje Avstrije.)52
Vloga furmanov se je po izgradnji železnice nekoliko zmanjšala.
Toda še vedno je ostalo toliko tovora, ki ga železnice niso mogle prevze-
ti, da so bili furmani še dolgo nenadomestljivi. Prevoz jamborov je ostal v
njihovi domeni celo prva desetletja »kamionskega prometa«. Na vsak na-
čin je furmanstvo odigralo velikansko pozitivno vlogo tako v samem ra-
zvoju pomorstva kakor v povezovanju slovenskega ozemlja z morjem.
Od ceste do obrti
Značilna za Senožeče in Gabrče – nekoliko manj za ostale senožeške vasi
– je ugotovitev, ki so jo razni pripovedovalci izrekli na vedno isti način:
»Vsa vas je služila furmanskemu in potniškemu prometu.« Za potniški
promet velja ta ugotovitev v glavnem do izgradnje železnice, za furman-
stvo pa tja do tridesetih let sedanjega stoletja. Skrb za furmane in potni-
ke so Senožejci pokazali na različne načine. Od vseh si bomo ogledali le
tri, tj. skrb za ceste, skrb za osebno počutje furmanov in potnikov ter us-
lužnostno obrt.
Za tako imenovano cesarsko cesto so skrbeli državni cestarji. Na
stranskih prometnih cestah (npr. Senožeče–Divača, Senožeče–Dolenja
vas itd.) so delali cestarji, ki jih je nastavilo okrajno glavarstvo v Postojni.
Te ceste so potrebovale tolčeno kamenje ali »šoder«. To so navadno preskr-
beli prebivalci celotne senožeške pokrajine. Tako je bilo na primer v Lažah
določeno, da mora vsako gospodinjstvo preskrbeti na cesto po 1 m3 tolče-
nega kamenja. V Gabrčah so bili na boljšem, ker so kopali šoder. Vaščani
Dolenje vasi in Potoč so za malenkostno ceno kupovali šoder v Gabrčah,
ker so bile le-te lastnik šodrišča. Tolčeno kamenje in šoder so zvozili na
52 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter [predvsem za leta 1863 do 1903 je ta po-
jav splošno znan].«
253
rečemo, da so bili najboljši propagatorji pomorstva. Bili so, kakor se ljud-
je spomnijo, čudoviti pripovedovalci. Znali so pripovedovati o vsem, kar
so videli. Tako je marsikoga zamikalo morje. Pripovedovalci vedo poveda-
ti, da so furmani mnogokrat vozili s seboj dečke v starosti od 12 od 16 let,
ki so jih starši pošiljali v mornarico. Furmani so jih peljali do Trsta. Tu so
jih izročili mornariškim oblastem, ki so jih potem pošiljale v Pulj. (To so
bili tako imenovani mladeniči palube – schiffjunge in mladeniči stroja –
maschinenjunge, iz katerih se je razvilo najmanj 30 % od približno 9000
mornariških podoficirjev avstrijske vojne mornarice, ki so prišli iz slo-
venskih dežel. Prihajali pa so tudi iz Češke, Sedmograške, Madžarske in
Notranje Avstrije.)52
Vloga furmanov se je po izgradnji železnice nekoliko zmanjšala.
Toda še vedno je ostalo toliko tovora, ki ga železnice niso mogle prevze-
ti, da so bili furmani še dolgo nenadomestljivi. Prevoz jamborov je ostal v
njihovi domeni celo prva desetletja »kamionskega prometa«. Na vsak na-
čin je furmanstvo odigralo velikansko pozitivno vlogo tako v samem ra-
zvoju pomorstva kakor v povezovanju slovenskega ozemlja z morjem.
Od ceste do obrti
Značilna za Senožeče in Gabrče – nekoliko manj za ostale senožeške vasi
– je ugotovitev, ki so jo razni pripovedovalci izrekli na vedno isti način:
»Vsa vas je služila furmanskemu in potniškemu prometu.« Za potniški
promet velja ta ugotovitev v glavnem do izgradnje železnice, za furman-
stvo pa tja do tridesetih let sedanjega stoletja. Skrb za furmane in potni-
ke so Senožejci pokazali na različne načine. Od vseh si bomo ogledali le
tri, tj. skrb za ceste, skrb za osebno počutje furmanov in potnikov ter us-
lužnostno obrt.
Za tako imenovano cesarsko cesto so skrbeli državni cestarji. Na
stranskih prometnih cestah (npr. Senožeče–Divača, Senožeče–Dolenja
vas itd.) so delali cestarji, ki jih je nastavilo okrajno glavarstvo v Postojni.
Te ceste so potrebovale tolčeno kamenje ali »šoder«. To so navadno preskr-
beli prebivalci celotne senožeške pokrajine. Tako je bilo na primer v Lažah
določeno, da mora vsako gospodinjstvo preskrbeti na cesto po 1 m3 tolče-
nega kamenja. V Gabrčah so bili na boljšem, ker so kopali šoder. Vaščani
Dolenje vasi in Potoč so za malenkostno ceno kupovali šoder v Gabrčah,
ker so bile le-te lastnik šodrišča. Tolčeno kamenje in šoder so zvozili na
52 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter [predvsem za leta 1863 do 1903 je ta po-
jav splošno znan].«
253
