Page 254 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 254
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
cesto. Za ta svoj prispevek državni cesti so dobili majhno plačilo. V starej-
ših časih, ko gozdovi še niso bili razdeljeni, so nekateri kmetje plačevali
davke s tem, da so vozili tolčeno kamenje in šoder na cesto. To so računa-
li po »gozdnih pravicah«. Večje je imel posameznik gozdne pravice, več-
ja je bila količina kamenja ali šodra, ki ga je bil dolžan prispevati za cesto.
Cesarska cesta, ki jo vztrajno imenujejo tudi »cesta Marije Terezije«,
je bila dobro vzdrževana. Tu država ni poznala milosti. Glavna prometna
žila med morjem in Dunajem je zahtevala dobro vzdrževanje, kajti ob sla-
bem vzdrževanju bi promet zamrl, tega si pa država ni mogla privoščiti.
Za vzdrževanje ceste je država določila cestnino.
Med Senožečami in Trstom so bile štiri »šrange«, kjer so vozniki pla-
čevali cestnino. V starejših časih je bila taka »šranga« tudi »pod tune-
lom« v Senožečah. Cestnino so tu uporabljali za vzdrževanje vaške ceste.
Zanimivost cesarske ceste je bil način vožnje. Po sedem metrov široki ces-
ti je bila vožnja dokaj lahka. Vendar je le prišlo do zastojev. Te so povzro-
čili različni deželni prometni predpisi. Na Kranjskem je bila predpisana
vožnja po levem, na Primorskem pa po desnem pravilu. Pri Senadolicah
je bila deželna meja. Tu je bilo treba plačati cestnino in prečkati cesto.
Marsikdo je na to pozabil ali pa slabo manevriral. Takega voznika so kaz-
novali z dokaj visoko globo, ki je povečala cestni sklad. Kasneje so pred-
pise uskladili.
Ta način vzdrževanja cest je trajal vse do propada Avstro-Ogrske.
Italijani so obdržali stari način le še 15 let. V letih 1933 in 1934 je bila ces-
ta prvič asfaltirana. Ker je bilo delo le površinsko, jo je bilo treba ponov-
no asfaltirati v letih 1937 in 1938. Toda tedaj je bilo furmanstvo že v po-
polnem zatonu.
Treba pa je bilo skrbeti tudi za druge ceste. Lokalni furmani in kme-
tje so potrebovali priključke od gozdov in polj do državne ceste. Urejene
pa so morale biti tudi vaške ceste. Vse te stranske ceste so vzdrževali z
roboto (na Senožeškem rečejo rabuta). To so sklicevali in opravljali na raz-
lične načine. V Senožečah je število robot določala srenja po potrebi (v
glavnem do 10 dni na leto). Vaški župan (pod Italijo »gvardijan« ali »capo-
villa«) je bil zadolžen, da obvesti ljudi, kje in kdaj bodo delali, ter določi
zborno mesto. Zjutraj je »klenkanje« zvona naznanilo čas zbora. Na zbor-
nem mestu je župan odkazal delo vsakemu posamezniku. Kmetu z vozom
in vprego so priznali en dan za tri navadne dneve. Število robot na dru-
žino so določali po velikosti posestva. Dodatna robota je bila v navadi, ko
je bilo treba kidati sneg.
254
cesto. Za ta svoj prispevek državni cesti so dobili majhno plačilo. V starej-
ših časih, ko gozdovi še niso bili razdeljeni, so nekateri kmetje plačevali
davke s tem, da so vozili tolčeno kamenje in šoder na cesto. To so računa-
li po »gozdnih pravicah«. Večje je imel posameznik gozdne pravice, več-
ja je bila količina kamenja ali šodra, ki ga je bil dolžan prispevati za cesto.
Cesarska cesta, ki jo vztrajno imenujejo tudi »cesta Marije Terezije«,
je bila dobro vzdrževana. Tu država ni poznala milosti. Glavna prometna
žila med morjem in Dunajem je zahtevala dobro vzdrževanje, kajti ob sla-
bem vzdrževanju bi promet zamrl, tega si pa država ni mogla privoščiti.
Za vzdrževanje ceste je država določila cestnino.
Med Senožečami in Trstom so bile štiri »šrange«, kjer so vozniki pla-
čevali cestnino. V starejših časih je bila taka »šranga« tudi »pod tune-
lom« v Senožečah. Cestnino so tu uporabljali za vzdrževanje vaške ceste.
Zanimivost cesarske ceste je bil način vožnje. Po sedem metrov široki ces-
ti je bila vožnja dokaj lahka. Vendar je le prišlo do zastojev. Te so povzro-
čili različni deželni prometni predpisi. Na Kranjskem je bila predpisana
vožnja po levem, na Primorskem pa po desnem pravilu. Pri Senadolicah
je bila deželna meja. Tu je bilo treba plačati cestnino in prečkati cesto.
Marsikdo je na to pozabil ali pa slabo manevriral. Takega voznika so kaz-
novali z dokaj visoko globo, ki je povečala cestni sklad. Kasneje so pred-
pise uskladili.
Ta način vzdrževanja cest je trajal vse do propada Avstro-Ogrske.
Italijani so obdržali stari način le še 15 let. V letih 1933 in 1934 je bila ces-
ta prvič asfaltirana. Ker je bilo delo le površinsko, jo je bilo treba ponov-
no asfaltirati v letih 1937 in 1938. Toda tedaj je bilo furmanstvo že v po-
polnem zatonu.
Treba pa je bilo skrbeti tudi za druge ceste. Lokalni furmani in kme-
tje so potrebovali priključke od gozdov in polj do državne ceste. Urejene
pa so morale biti tudi vaške ceste. Vse te stranske ceste so vzdrževali z
roboto (na Senožeškem rečejo rabuta). To so sklicevali in opravljali na raz-
lične načine. V Senožečah je število robot določala srenja po potrebi (v
glavnem do 10 dni na leto). Vaški župan (pod Italijo »gvardijan« ali »capo-
villa«) je bil zadolžen, da obvesti ljudi, kje in kdaj bodo delali, ter določi
zborno mesto. Zjutraj je »klenkanje« zvona naznanilo čas zbora. Na zbor-
nem mestu je župan odkazal delo vsakemu posamezniku. Kmetu z vozom
in vprego so priznali en dan za tri navadne dneve. Število robot na dru-
žino so določali po velikosti posestva. Dodatna robota je bila v navadi, ko
je bilo treba kidati sneg.
254
