Page 255 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 255
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
V Lažah so z roboto vzdrževali gozdne in vaške ceste ter priključek
na glavno cesto. Srenja je predpisala 5 do 8 dni robote na leto. Vprega z
vozom in goničem je veljala za dva delavca. V Gabrčah so se držali seno-
žeških pravil, le da je bilo število robot določeno na največ 6 dni letno. Kot
lastniki šodrišča so si kdaj pa kdaj privoščili, da so »modernizacijo« va-
ških cest tudi plačali.
V Potočah je bilo določeno, da je dalo vsako gospodinjstvo po 6 robot
na leto. Za kidanje snega so določili dva dneva. Pri kidanju je morala so-
delovati vsaka hiša. Vprego z vozom in voznikom so šteli za štiri ljudi. Ker
je vas majhna, je bilo sporazumevanje za delo precej lahko.
V Dolenji vasi je soseska na javnih zborih določila razmeroma visoko
število robot, tj. do 10 na leto. Roboto so razdelili po številu »maseljcev«.
Štirje »maseljci« so tvorili eno »zemljo« (tj. kmetijo). Ker ima naj večje po-
sestvo v vasi tri »maseljce«, pomeni, da so bili dolžni 10 robot samo kme-
tje s takšnim posestvom. Vsi ostali so delali v sorazmerju z velikostjo po-
sestva. Bajtarji so delali le 1 do 2 dni. Tudi tukaj je bila v navadi dodatna
robota za kidanje snega. Voznik z vozom in vprego je »odlegel« za 4 ljudi.
V Senadolah je roboto skliceval župan, kasneje pa občinski sluga.
Računali so jo po velikosti posestva od največ 7 do najmanj dva dni na
leto. Vprego z vozom in voznikom so šteli za tri ljudi. Pozimi so po potre-
bi določili dodatne dneve za kidanje snega. Ker je vas precej oddaljena od
glavnih cest, so kidali tudi po tri dni.
Razumljivo je, da so srenje lahko število robot povečale ali zmanjša-
le. Ob velikih nalivih, ko so bile ceste najbolj prizadete, so po potrebi do-
ločili en dan dela za popravilo škode. Zato pa so spomladi in jeseni lahko
obveznosti skrajšali. Važno je bilo, da so bile ceste vzdrževane v redu, kaj-
ti vzdrževali jih niso samo zase. Gozdarji, inženirji in trgovci, ki so kupo-
vali les za ladjedelnice, so se s svojimi kočijami prav radi pripeljali do dolo-
čenega gozda, da so svoj posel opravili čimprej in z najmanjšim trudom. Z
vzdrževanjem poti so hoteli kmetje pritegniti kupce v vas, kjer so se z nji-
mi najlaže sporazumeli – morda ob kozarcu terana ali vipavca.
Druga dejavnost, ki nam kaže, kakšna je bila skrb za furmane in oseb-
ne potnike, je gostilniška dejavnost. Izročilo trdi, da je bilo sredi 19. sto-
letja v Senožečah hkrati 27 gostiln. Če dodamo še po dve v Lažah, Dolenji
vasi in Gabrčah ter po eno v Potočah in Senadolah in končno že imeno-
vano »Bajto« nad Senadolami, jih je bilo na Senožeškem 36. Velika večina
senožeških gostiln (20 do 22), prav tako pa tudi obe gabrški in »Bajta«, so
služile izključno furmanskemu in potniškemu prometu. Kmalu po izgra-
255
V Lažah so z roboto vzdrževali gozdne in vaške ceste ter priključek
na glavno cesto. Srenja je predpisala 5 do 8 dni robote na leto. Vprega z
vozom in goničem je veljala za dva delavca. V Gabrčah so se držali seno-
žeških pravil, le da je bilo število robot določeno na največ 6 dni letno. Kot
lastniki šodrišča so si kdaj pa kdaj privoščili, da so »modernizacijo« va-
ških cest tudi plačali.
V Potočah je bilo določeno, da je dalo vsako gospodinjstvo po 6 robot
na leto. Za kidanje snega so določili dva dneva. Pri kidanju je morala so-
delovati vsaka hiša. Vprego z vozom in voznikom so šteli za štiri ljudi. Ker
je vas majhna, je bilo sporazumevanje za delo precej lahko.
V Dolenji vasi je soseska na javnih zborih določila razmeroma visoko
število robot, tj. do 10 na leto. Roboto so razdelili po številu »maseljcev«.
Štirje »maseljci« so tvorili eno »zemljo« (tj. kmetijo). Ker ima naj večje po-
sestvo v vasi tri »maseljce«, pomeni, da so bili dolžni 10 robot samo kme-
tje s takšnim posestvom. Vsi ostali so delali v sorazmerju z velikostjo po-
sestva. Bajtarji so delali le 1 do 2 dni. Tudi tukaj je bila v navadi dodatna
robota za kidanje snega. Voznik z vozom in vprego je »odlegel« za 4 ljudi.
V Senadolah je roboto skliceval župan, kasneje pa občinski sluga.
Računali so jo po velikosti posestva od največ 7 do najmanj dva dni na
leto. Vprego z vozom in voznikom so šteli za tri ljudi. Pozimi so po potre-
bi določili dodatne dneve za kidanje snega. Ker je vas precej oddaljena od
glavnih cest, so kidali tudi po tri dni.
Razumljivo je, da so srenje lahko število robot povečale ali zmanjša-
le. Ob velikih nalivih, ko so bile ceste najbolj prizadete, so po potrebi do-
ločili en dan dela za popravilo škode. Zato pa so spomladi in jeseni lahko
obveznosti skrajšali. Važno je bilo, da so bile ceste vzdrževane v redu, kaj-
ti vzdrževali jih niso samo zase. Gozdarji, inženirji in trgovci, ki so kupo-
vali les za ladjedelnice, so se s svojimi kočijami prav radi pripeljali do dolo-
čenega gozda, da so svoj posel opravili čimprej in z najmanjšim trudom. Z
vzdrževanjem poti so hoteli kmetje pritegniti kupce v vas, kjer so se z nji-
mi najlaže sporazumeli – morda ob kozarcu terana ali vipavca.
Druga dejavnost, ki nam kaže, kakšna je bila skrb za furmane in oseb-
ne potnike, je gostilniška dejavnost. Izročilo trdi, da je bilo sredi 19. sto-
letja v Senožečah hkrati 27 gostiln. Če dodamo še po dve v Lažah, Dolenji
vasi in Gabrčah ter po eno v Potočah in Senadolah in končno že imeno-
vano »Bajto« nad Senadolami, jih je bilo na Senožeškem 36. Velika večina
senožeških gostiln (20 do 22), prav tako pa tudi obe gabrški in »Bajta«, so
služile izključno furmanskemu in potniškemu prometu. Kmalu po izgra-
255
