Page 256 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 256
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
dnji južne železnice se je začelo število gostiln polagoma krčiti. Leta 1909
jih je bilo le še 13 v Senožečah, po ena v Lažah, Gabrčah in Senadolah in
dve v Dolenji vasi. Ostala je tudi »Bajta«. Torej se je celotno število skrči-
lo na manj kot polovico. To moramo pripisati predvsem skoraj popolni iz-
ginitvi potniškega prometa, ki je bil usmerjen na železnico, nato pa tudi
počasni krizi prevozništva.
Še leta 1913 je bilo v Senožečah 13 gostiln s prenočišči. Glavna je
bila Mušičeva gostilna. Sledile so ji Moravčeva, Dejakova, Zadnikova,
Tehantova, Prelazova, Hitijeva, Suševa in Boletova. Dalje je bila tu še
»Gostilna pri Stari pošti«. Manjši sta bili gostilni »Pri Nacetu« in »Na
Ravni«. Končno je bilo ob glavni cesti še gostišče pri »Mlakarju«, ki so ga
po domače imenovali kar »hotel«.
Vsaka od teh gostiln je imela tudi po nekaj tujskih postelj. V pritličju
sta bila po dva gostilniška prostora, in to eden za domače furmane, drugi
pa za boljše goste. Nekatere so imele po tri in več gostilniških prostorov.
Poleg navadnih gostilniških prostorov so poznali še prostor, imenovan
»mala soba«, ki so mu rekli tudi »ekstra čimer«. Tu so sprejemali goste iz
kočij. Pripovedovalci vedo povedati, da je bila v vsaki gostilni «črna kuhi-
nja z napo«. Vsaka je imela tudi krušno peč, ker so vse pekle kruh za pot-
rebe svojih gostov. Gostilniški prostori so bili navadno na pročelni stra-
ni hiše, da so lahko gostje opazovali vrvež glavne ulice in obenem pazili
na svoje vprege.
Gostilne so svojim gostom nudile hrano in pijačo. Nekatere so po-
leg pijače nudile le suho hrano, tj. pršut, salame, klobase, sir in domači
pšeničen ali ržen kruh. Druge so nudile toplo hrano. Najpogostejša in za
furmane naj cenejša, vendar močna jed je bil tako imenovani »telerflajš« –
goveja juha z mesom in kruhom. Mnogo so jedli polento, tako ajdovo ka-
kor koruzno. Navadno so jo jedli z golažem. Z golažem so jedli tudi »ble-
ke« – domače široko ali na kvadrate rezane testenine – in krompirjeve
cmoke (njoki). Dalje so gostilne nudile kuhane klobase z zeljem, pražen
krompir, fižol v omaki s polento, fižol v solati prav tako s polento, golaž
s kruhom, razne solate in tako dalje. Po pripovedovanju sklepamo, da so
za »posebne goste« skuhali tudi kaj lažjega. Za pijačo so imeli vino, teran,
kakšno šabeso, sifon in po malem žgane pijače.
Enajst gostiln je imelo še leta 1911 organizirane »štale«. Največje so
bile pri Mušiču, pri Moravcu, pri Suševih in pri Dejaku. Samo te so lahko
prenočile do 100 parov konj v eni noči. Računajo, da je lahko v Senožečah
prenočilo do 250 parov konj hkrati. Večje »štale« so imele po enega »usluž-
256
dnji južne železnice se je začelo število gostiln polagoma krčiti. Leta 1909
jih je bilo le še 13 v Senožečah, po ena v Lažah, Gabrčah in Senadolah in
dve v Dolenji vasi. Ostala je tudi »Bajta«. Torej se je celotno število skrči-
lo na manj kot polovico. To moramo pripisati predvsem skoraj popolni iz-
ginitvi potniškega prometa, ki je bil usmerjen na železnico, nato pa tudi
počasni krizi prevozništva.
Še leta 1913 je bilo v Senožečah 13 gostiln s prenočišči. Glavna je
bila Mušičeva gostilna. Sledile so ji Moravčeva, Dejakova, Zadnikova,
Tehantova, Prelazova, Hitijeva, Suševa in Boletova. Dalje je bila tu še
»Gostilna pri Stari pošti«. Manjši sta bili gostilni »Pri Nacetu« in »Na
Ravni«. Končno je bilo ob glavni cesti še gostišče pri »Mlakarju«, ki so ga
po domače imenovali kar »hotel«.
Vsaka od teh gostiln je imela tudi po nekaj tujskih postelj. V pritličju
sta bila po dva gostilniška prostora, in to eden za domače furmane, drugi
pa za boljše goste. Nekatere so imele po tri in več gostilniških prostorov.
Poleg navadnih gostilniških prostorov so poznali še prostor, imenovan
»mala soba«, ki so mu rekli tudi »ekstra čimer«. Tu so sprejemali goste iz
kočij. Pripovedovalci vedo povedati, da je bila v vsaki gostilni «črna kuhi-
nja z napo«. Vsaka je imela tudi krušno peč, ker so vse pekle kruh za pot-
rebe svojih gostov. Gostilniški prostori so bili navadno na pročelni stra-
ni hiše, da so lahko gostje opazovali vrvež glavne ulice in obenem pazili
na svoje vprege.
Gostilne so svojim gostom nudile hrano in pijačo. Nekatere so po-
leg pijače nudile le suho hrano, tj. pršut, salame, klobase, sir in domači
pšeničen ali ržen kruh. Druge so nudile toplo hrano. Najpogostejša in za
furmane naj cenejša, vendar močna jed je bil tako imenovani »telerflajš« –
goveja juha z mesom in kruhom. Mnogo so jedli polento, tako ajdovo ka-
kor koruzno. Navadno so jo jedli z golažem. Z golažem so jedli tudi »ble-
ke« – domače široko ali na kvadrate rezane testenine – in krompirjeve
cmoke (njoki). Dalje so gostilne nudile kuhane klobase z zeljem, pražen
krompir, fižol v omaki s polento, fižol v solati prav tako s polento, golaž
s kruhom, razne solate in tako dalje. Po pripovedovanju sklepamo, da so
za »posebne goste« skuhali tudi kaj lažjega. Za pijačo so imeli vino, teran,
kakšno šabeso, sifon in po malem žgane pijače.
Enajst gostiln je imelo še leta 1911 organizirane »štale«. Največje so
bile pri Mušiču, pri Moravcu, pri Suševih in pri Dejaku. Samo te so lahko
prenočile do 100 parov konj v eni noči. Računajo, da je lahko v Senožečah
prenočilo do 250 parov konj hkrati. Večje »štale« so imele po enega »usluž-
256
