Page 257 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 257
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
benca«, ki so mu rekli »štalir« ali »štalmajster«. Ti so skrbeli za furman-
ske in druge konje. V njihovo kompetenco je spadalo krmljenje, napaja-
nje in čiščenje konj. Za svoje delo niso prejemali plače, živeli so od darov,
ki so jih velikodušno dajali furmani. Zadnji štalir je bil Ivan Škamperle v
Mušičevi gostilni.
Furmani navadno niso najemali gostilniških sob. Skoraj obvezno so
spali v štali pri konjih. To so počeli iz dveh razlogov. Hoteli so prepreči-
ti, da bi se konji spopadli med seboj, in niso hoteli motiti »boljših gostov«,
ko so sredi noči odpotovali proti svojemu cilju. Le v gostilni »Pri bajti« so
spali v gostilniškem prostoru, kamor so si prinesli slamo, ki so jo pa mo-
rali zjutraj spet pospraviti. Stroga Rezika je to zahtevala, čeprav so jo vsa-
ko jutro pozdravili z razposajeno pesmijo »Terezinka zgodaj vstala«.
Pri nekaterih gostilnah so imeli pokrite šupe za vozove. Za shranje-
vanje pod šupami so prišli v poštev le vozovi, katerih tovor se ni smel
zmočiti. Drugi vozovi so ostali čez noč na prostem. Takšno šupo je imela
na primer gostilna »Pri Nacetu«.
Kaj so furmani mislili o senožeških gostilnah? Za največjo so
imeli Mušičevo gostilno, za najbolj praktično so imeli gostilno »Pri
Nacetu«. Imenitna se jim je zdela Dejakova gostilna. Mirna in praktič-
na je bila Moravčeva gostilna, predvsem za tiste, ki so se vračali iz Trsta.
Mlakarjevega gostišča so se furmani izogibali, ker je bilo tam preveč »ek-
stra gostov«. O gostilni »Pri čebelarju« v Gabrčah so govorili, da je bila
najbolj poštena gostilna od Trsta do Ljubljane. Za najimenitnejšo so imeli
gostilno »Pri bajti«, ki so jo imenovali tudi »gostilna za Gabrkom«, čeprav
ni imela nikoli tega imena. O njej pripovedujejo naslednje. Pred »davnim
časom« je stala ob cesarski cesti nad Senadolami lesena bajta. Tu je ži-
vel prednik sedanjih gospodarjev, ki si je služil kruh s tem, da je tolkel
kamenje za cesto. Pa se je nekoč znašel in začel kuhati čaj in vino za po-
potne ljudi. Ker mu je to neslo, je podrl barako in sezidal majhno hišo.
Kasneje je dozidal manjšo štalo. Nato so k hiši večkrat kaj dozidali. Zato
je tako »švendrasto narejena«, kakor pravi danes več kot sedemdesetle-
tna Josipina, hči pokojne gostilničarke Rezike. Na hiši se njena zgodovina
precej dobro pozna, kljub modernizaciji osrednjega, stanovanjskega dela.
Ob vsaki strani stanovanja so še vedno »štale«, ki pa danes ne služijo več
svojemu namenu. Pozna se tudi, da so bile dozidave opravljene, »ko je bil
denar pač na voljo«.
Pod Italijo se je število gostiln skrčilo najprej na 9 in kasneje na 6,
kljub temu da so Italijani v Senožečah ustanovili tako imenovani »dopo-
257
benca«, ki so mu rekli »štalir« ali »štalmajster«. Ti so skrbeli za furman-
ske in druge konje. V njihovo kompetenco je spadalo krmljenje, napaja-
nje in čiščenje konj. Za svoje delo niso prejemali plače, živeli so od darov,
ki so jih velikodušno dajali furmani. Zadnji štalir je bil Ivan Škamperle v
Mušičevi gostilni.
Furmani navadno niso najemali gostilniških sob. Skoraj obvezno so
spali v štali pri konjih. To so počeli iz dveh razlogov. Hoteli so prepreči-
ti, da bi se konji spopadli med seboj, in niso hoteli motiti »boljših gostov«,
ko so sredi noči odpotovali proti svojemu cilju. Le v gostilni »Pri bajti« so
spali v gostilniškem prostoru, kamor so si prinesli slamo, ki so jo pa mo-
rali zjutraj spet pospraviti. Stroga Rezika je to zahtevala, čeprav so jo vsa-
ko jutro pozdravili z razposajeno pesmijo »Terezinka zgodaj vstala«.
Pri nekaterih gostilnah so imeli pokrite šupe za vozove. Za shranje-
vanje pod šupami so prišli v poštev le vozovi, katerih tovor se ni smel
zmočiti. Drugi vozovi so ostali čez noč na prostem. Takšno šupo je imela
na primer gostilna »Pri Nacetu«.
Kaj so furmani mislili o senožeških gostilnah? Za največjo so
imeli Mušičevo gostilno, za najbolj praktično so imeli gostilno »Pri
Nacetu«. Imenitna se jim je zdela Dejakova gostilna. Mirna in praktič-
na je bila Moravčeva gostilna, predvsem za tiste, ki so se vračali iz Trsta.
Mlakarjevega gostišča so se furmani izogibali, ker je bilo tam preveč »ek-
stra gostov«. O gostilni »Pri čebelarju« v Gabrčah so govorili, da je bila
najbolj poštena gostilna od Trsta do Ljubljane. Za najimenitnejšo so imeli
gostilno »Pri bajti«, ki so jo imenovali tudi »gostilna za Gabrkom«, čeprav
ni imela nikoli tega imena. O njej pripovedujejo naslednje. Pred »davnim
časom« je stala ob cesarski cesti nad Senadolami lesena bajta. Tu je ži-
vel prednik sedanjih gospodarjev, ki si je služil kruh s tem, da je tolkel
kamenje za cesto. Pa se je nekoč znašel in začel kuhati čaj in vino za po-
potne ljudi. Ker mu je to neslo, je podrl barako in sezidal majhno hišo.
Kasneje je dozidal manjšo štalo. Nato so k hiši večkrat kaj dozidali. Zato
je tako »švendrasto narejena«, kakor pravi danes več kot sedemdesetle-
tna Josipina, hči pokojne gostilničarke Rezike. Na hiši se njena zgodovina
precej dobro pozna, kljub modernizaciji osrednjega, stanovanjskega dela.
Ob vsaki strani stanovanja so še vedno »štale«, ki pa danes ne služijo več
svojemu namenu. Pozna se tudi, da so bile dozidave opravljene, »ko je bil
denar pač na voljo«.
Pod Italijo se je število gostiln skrčilo najprej na 9 in kasneje na 6,
kljub temu da so Italijani v Senožečah ustanovili tako imenovani »dopo-
257
