Page 258 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 258
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
lavoro«, bolj politično kot resnično gostilno, ki naj bi služila za raznaro-
dovanje naših ljudi. S prenehanjem furmanstva prenehajo delovati tudi
furmanske gostilne.
Vsaka gostilna je imela svojo tablo z napisom, ki je poudaril naslov
ali ime gospodarja. Včasih je bil napis na sami fasadi. Ker pa so furmani
prihajali tudi zvečer in ponoči in ker so pri temi tudi odhajali, so gostilni-
čarji svoje hiše, predvsem pa dvorišča, označevali z lučmi. V ta namen so
služile hlevske svetilke, ki so zdržale sunke burje. Nekatere gostilne, ka-
kor na primer Dejakova in Moravčeva, so označevale svoje prostore z dve-
ma svetilkama. Ena je bila pritrjena na vogal štale, druga na vogal hiše,
tako da sta označevali dvoriščni prostor, kamor so spravili vozove. Tudi
to kaže na skrb za tisti poklic, ki je vasi prinašal največ zaslužka.
Odnos do potujočih gostov in furmanov kaže tudi razvitost obrti.
Izročilo, ki smo ga zapisali skoraj pri vseh pripovedovalcih, priča, da je
bila obrt v Senožečah dobro razvita. Pripovedovalci so navajali tesarje,
kovače, bognarje, sedlarje, vrvarje, mizarje, čevljarje, krojače oglarje, ple-
tarje, cajnarje in peke.
Med najbolj znanimi senožeškimi obrtmi je bila vsekakor tesarska.
O tesarjih so nekateri pripovedovalci poročali, da so v glavnem tesali les
za ladje, tj. kobilice, rebra in drugo. Še več, izročilo govori o tem, da so te-
sarji do izgradnje železnice delali pretežno za ladjedelnice v Trstu, Kopru
in Piranu. Delali so po naročilu in po načrtih, ki so jih dobivali od naroč-
nikov. To je spet aktivna kooperacija z ladjedelstvom, ki se je v zmanjša-
nem obsegu nadaljevala, dokler niso tračne žage razvrednotile tesarske
obrti. Vendar se še leta 1909 omenjata dva tesarja. Tesarskega dela je bilo
včasih toliko, da so bili senožeški gospodarji občasno prisiljeni najemati
hrenoviške in hruševske tesarje, ker domači niso zmogli vsega. Poleg lad-
jedelskega so imeli tesarji še drugo delo. Tesali so gradbeni les, železniške
pragove (švelerje) in drugo. Izročilo trdi, da jih je bilo samo v Senožečah
do 10, medtem ko so bili v ostalih vaseh trije do štirje. Druga obrt, ki je
bila Senožečam potrebna, je bilo kovaštvo. Vsi pripovedovalci se spom-
nijo, da sta bila v vasi najmanj po dva kovača hkrati. V starejših časih je
bilo, po istem izročilu, tudi do 6 kovačij, ki so stalno delale. Največ dela so
imeli z izdelovanjem kmečkega orodja, kakor so plugi, brane, kolca, kram-
pi, lopate itd. Izdelovali pa so tudi podkve za vole in konje, verige, okov-
je za vozove in za volovsko in konjsko vprego. Veliko dela so jim dajali do-
mačini, vendar so nekateri kovači delali predvsem za furmane. Treba je
bilo popravljati zlomljeno ali potrgano okovje, pretrgane verige in poško-
258
lavoro«, bolj politično kot resnično gostilno, ki naj bi služila za raznaro-
dovanje naših ljudi. S prenehanjem furmanstva prenehajo delovati tudi
furmanske gostilne.
Vsaka gostilna je imela svojo tablo z napisom, ki je poudaril naslov
ali ime gospodarja. Včasih je bil napis na sami fasadi. Ker pa so furmani
prihajali tudi zvečer in ponoči in ker so pri temi tudi odhajali, so gostilni-
čarji svoje hiše, predvsem pa dvorišča, označevali z lučmi. V ta namen so
služile hlevske svetilke, ki so zdržale sunke burje. Nekatere gostilne, ka-
kor na primer Dejakova in Moravčeva, so označevale svoje prostore z dve-
ma svetilkama. Ena je bila pritrjena na vogal štale, druga na vogal hiše,
tako da sta označevali dvoriščni prostor, kamor so spravili vozove. Tudi
to kaže na skrb za tisti poklic, ki je vasi prinašal največ zaslužka.
Odnos do potujočih gostov in furmanov kaže tudi razvitost obrti.
Izročilo, ki smo ga zapisali skoraj pri vseh pripovedovalcih, priča, da je
bila obrt v Senožečah dobro razvita. Pripovedovalci so navajali tesarje,
kovače, bognarje, sedlarje, vrvarje, mizarje, čevljarje, krojače oglarje, ple-
tarje, cajnarje in peke.
Med najbolj znanimi senožeškimi obrtmi je bila vsekakor tesarska.
O tesarjih so nekateri pripovedovalci poročali, da so v glavnem tesali les
za ladje, tj. kobilice, rebra in drugo. Še več, izročilo govori o tem, da so te-
sarji do izgradnje železnice delali pretežno za ladjedelnice v Trstu, Kopru
in Piranu. Delali so po naročilu in po načrtih, ki so jih dobivali od naroč-
nikov. To je spet aktivna kooperacija z ladjedelstvom, ki se je v zmanjša-
nem obsegu nadaljevala, dokler niso tračne žage razvrednotile tesarske
obrti. Vendar se še leta 1909 omenjata dva tesarja. Tesarskega dela je bilo
včasih toliko, da so bili senožeški gospodarji občasno prisiljeni najemati
hrenoviške in hruševske tesarje, ker domači niso zmogli vsega. Poleg lad-
jedelskega so imeli tesarji še drugo delo. Tesali so gradbeni les, železniške
pragove (švelerje) in drugo. Izročilo trdi, da jih je bilo samo v Senožečah
do 10, medtem ko so bili v ostalih vaseh trije do štirje. Druga obrt, ki je
bila Senožečam potrebna, je bilo kovaštvo. Vsi pripovedovalci se spom-
nijo, da sta bila v vasi najmanj po dva kovača hkrati. V starejših časih je
bilo, po istem izročilu, tudi do 6 kovačij, ki so stalno delale. Največ dela so
imeli z izdelovanjem kmečkega orodja, kakor so plugi, brane, kolca, kram-
pi, lopate itd. Izdelovali pa so tudi podkve za vole in konje, verige, okov-
je za vozove in za volovsko in konjsko vprego. Veliko dela so jim dajali do-
mačini, vendar so nekateri kovači delali predvsem za furmane. Treba je
bilo popravljati zlomljeno ali potrgano okovje, pretrgane verige in poško-
258
