Page 16 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 16
ja Rutar
dostopu do organizirane predšolske vzgoje. Otrokovi pogoji za razvoj in uče-
nje so namreč odvisni od kompleksnega zdravstvenega in socialnega stanja
družin, kar tudi vpliva na funkcionalnost družin. Na mnoge družinske situa-
cije starši nimajo neposrednega vpliva (npr. neustrezno plačano delo staršev
in zato nizki družinski dohodki, neustrezni delovni čas staršev, kar onemo-
goča stalno skrb za otroke, nedostopnost vrtcev).
Ob dejstvu, da zgodnje otroštvo pomeni občutljivo obdobje z vidika ra-
zvoja otrokovih zmožnosti, je potrebno v procesu izobraževanja za poklic
vzgojitelja poleg poznavanja kurikularnih področij ter načinov učenja in pou-
čevanja otrok zagotoviti ustrezno senzibilizacijo strokovnih delavcev za pre-
poznavanje situacij vseh otrok (za njihovo socialno in zdravstveno stanje) ter
funkcionalne zmožnosti družin. Raziskave sicer spodbudno kažejo, da imajo
slovenske vzgojiteljice predšolskih otrok pozitivna stališča do inkluzije, ki so
jih imele možnost razvijati na različnih stopnjah izobraževanja, vključno v
času študija (Štemberger in Kiswarday 2017). To je pomembno spoznanje,
saj S. Čotar Konrad (2018) izpostavlja, da bi moralo biti temeljno poslanstvo
vzgojiteljice pri delu z družinami, da s svojim strokovnim delom (opazo-
vanjem, pogovorom, odprtostjo, afiliativno naravnanostjo) in refleksijo la-
stnega poklicnega poslanstva opolnomoči funkcionalnost družine predšol-
skega otroka in posledično krepi otrokov psihosocialni razvoj. Obenem pa
ugotavlja, da v slovenskem prostoru ni zagotovljenega sistematičnega us-
posabljanja vzgojiteljic za poznavanje in razumevanje specifičnih razvojnih
nalog ter delovanja družine predšolskega otroka. Ob tem resno oviro pri
opolnomočenju staršev oziroma družin predstavlja tudi neoliberalni diskurz
navideznih neskončnih možnosti izbir in odločitev (Rose 1997), ki starše vodi
v prevzemanje osebne odgovornosti za njihove načine življenja in življenj-
ske pogoje. To se povezuje z občutki porazov in neuspešnosti ob morebitni
nezmožnosti zagotavljanja ustreznih materialnih pogojev ter medsebojnih
odnosov v družinah. Starši (in morda tudi strokovni delavci v vrtcih) lahko
spregledajo dejstvo, da je človekovo bivanje družbeno in socialno soodvi-
sno, življenjske zmožnosti pa sistemsko pogojene (Bronfenbrenner 1994) s
faktorji, ki vplivajo na dostop posameznika do materialnih in drugih bivanj-
skih pogojev. Zato starši pogosto nimajo drugih možnosti oziroma izbir.
Ob zagotavljanju ustreznih zdravstvenih pogojev in skrbi za zdravje otrok v
vrtcih ter poznavanju družinskih in socialnih razmer otrok ter njihovih družin
je treba upoštevati tudi otrokove predhodne spoznavne vsebine, priložnosti
in navade, ki so kulturno kontekstualizirane. S tem je mogoče zagotoviti smi-
selnost (razvojno in kulturno odzivnost) ter učinkovitost vzgoje (rezultate).
Izhajajoč iz študije, ki je preučevala ključne profesionalne kompetence vzgo-
16
dostopu do organizirane predšolske vzgoje. Otrokovi pogoji za razvoj in uče-
nje so namreč odvisni od kompleksnega zdravstvenega in socialnega stanja
družin, kar tudi vpliva na funkcionalnost družin. Na mnoge družinske situa-
cije starši nimajo neposrednega vpliva (npr. neustrezno plačano delo staršev
in zato nizki družinski dohodki, neustrezni delovni čas staršev, kar onemo-
goča stalno skrb za otroke, nedostopnost vrtcev).
Ob dejstvu, da zgodnje otroštvo pomeni občutljivo obdobje z vidika ra-
zvoja otrokovih zmožnosti, je potrebno v procesu izobraževanja za poklic
vzgojitelja poleg poznavanja kurikularnih področij ter načinov učenja in pou-
čevanja otrok zagotoviti ustrezno senzibilizacijo strokovnih delavcev za pre-
poznavanje situacij vseh otrok (za njihovo socialno in zdravstveno stanje) ter
funkcionalne zmožnosti družin. Raziskave sicer spodbudno kažejo, da imajo
slovenske vzgojiteljice predšolskih otrok pozitivna stališča do inkluzije, ki so
jih imele možnost razvijati na različnih stopnjah izobraževanja, vključno v
času študija (Štemberger in Kiswarday 2017). To je pomembno spoznanje,
saj S. Čotar Konrad (2018) izpostavlja, da bi moralo biti temeljno poslanstvo
vzgojiteljice pri delu z družinami, da s svojim strokovnim delom (opazo-
vanjem, pogovorom, odprtostjo, afiliativno naravnanostjo) in refleksijo la-
stnega poklicnega poslanstva opolnomoči funkcionalnost družine predšol-
skega otroka in posledično krepi otrokov psihosocialni razvoj. Obenem pa
ugotavlja, da v slovenskem prostoru ni zagotovljenega sistematičnega us-
posabljanja vzgojiteljic za poznavanje in razumevanje specifičnih razvojnih
nalog ter delovanja družine predšolskega otroka. Ob tem resno oviro pri
opolnomočenju staršev oziroma družin predstavlja tudi neoliberalni diskurz
navideznih neskončnih možnosti izbir in odločitev (Rose 1997), ki starše vodi
v prevzemanje osebne odgovornosti za njihove načine življenja in življenj-
ske pogoje. To se povezuje z občutki porazov in neuspešnosti ob morebitni
nezmožnosti zagotavljanja ustreznih materialnih pogojev ter medsebojnih
odnosov v družinah. Starši (in morda tudi strokovni delavci v vrtcih) lahko
spregledajo dejstvo, da je človekovo bivanje družbeno in socialno soodvi-
sno, življenjske zmožnosti pa sistemsko pogojene (Bronfenbrenner 1994) s
faktorji, ki vplivajo na dostop posameznika do materialnih in drugih bivanj-
skih pogojev. Zato starši pogosto nimajo drugih možnosti oziroma izbir.
Ob zagotavljanju ustreznih zdravstvenih pogojev in skrbi za zdravje otrok v
vrtcih ter poznavanju družinskih in socialnih razmer otrok ter njihovih družin
je treba upoštevati tudi otrokove predhodne spoznavne vsebine, priložnosti
in navade, ki so kulturno kontekstualizirane. S tem je mogoče zagotoviti smi-
selnost (razvojno in kulturno odzivnost) ter učinkovitost vzgoje (rezultate).
Izhajajoč iz študije, ki je preučevala ključne profesionalne kompetence vzgo-
16
