Page 17 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 17
Celovit in enovit sistem predšolske vzgoje
jiteljev (Urban idr. 2012), izhaja, da mora družba otrokom in družinam zago-
toviti dostop do visokokakovostnih predšolskih programov in rezultatov, ki
se kažejo v razvojnih in spoznavnih dosežkih otrok. Prav ti so namreč ključ-
nega pomena za otroke, družine, skupnosti in širšo družbo. Kakovost, ki vodi
do omenjenih rezultatov, pa mora vključevati vrednote in subjektivne pred-
stave vseh, ki so vključeni v proces vzgoje, socialno konstrukcijo, refleksijo
različnih kultur ter stalno usklajevanje vseh, vključenih v proces vzgoje (Da-
hlberg, Moss in Pence 2008).
Zagotavljanje profesionalne, pedagoške in razvojne kontinuitete
Lally idr. (1996, 17) so mnenja, da se razvojno primerni programi pomembno
razlikujejo od programov za starejše otroke zaradi značilnosti in specifičnih
potreb otrok do tretjega leta starosti, ki so povezane s spoznanji, da:
– se razvojne spremembe v tem obdobju dogajajo veliko hitreje kot v
kateremkoli obdobju kasneje v življenju;
– so v času zgodnjega otroštva, tako kot v vseh drugih starostnih obdo-
bjih, vsa razvojna področja – kognitivni, socialni, emocionalni in fizični
razvoj – medsebojno prepletena;
– so otroci v zgodnjem otroštvu pri zadovoljevanju svojih potreb v celoti
odvisni od odraslih;
– so majhni otroci v stiski še posebej ranljivi, ker se ne zmorejo aktivno
spopadati z neugodjem ali s stresom.
Raziskave, še posebno s področja nevroznanosti, poudarjajo, da so otroci
kompetentni učenci že od prenatalnega obdobja naprej (Dalli idr. 2011), zato
je potrebno zagotoviti dostojanstveno in spoštljivo ravnanje z njimi (Gold-
schmied in Jackson 1994). Način ravnanja pa je utemeljen v vzorcih kultur-
nega in družbenega okolja ter interpretacijah otroka bodisi kot »bitja potreb«
bodisi kot »bitja pravic«, kajti otroštvo je bilo in je sociokulturni konstrukt v
vseh zgodovinskih obdobjih in družbenih okoljih (James in Prout 2003). Em-
pirična spoznanja, ki jih povzema National Council on the Developing Child
pri Harvard University, so pokazala, da je zdrav psihofizični razvoj otroka od-
visen od kakovosti in zanesljivosti odnosov s pomembnimi drugimi (refe-
renčnimi osebami v družini in izven nje) (National Scientific Council on the
Developing Child 2004), kajti »zgodnje izkušnje so vgrajene v naša telesa« kot
notranji model navezanosti, torej odnosa otroka do sebe in do okolja (Center
on the Developing Child 2010, 1).
Ob zgoraj nevedenem je vsebinska profesionalizacija poklica vzgojitelja
17
jiteljev (Urban idr. 2012), izhaja, da mora družba otrokom in družinam zago-
toviti dostop do visokokakovostnih predšolskih programov in rezultatov, ki
se kažejo v razvojnih in spoznavnih dosežkih otrok. Prav ti so namreč ključ-
nega pomena za otroke, družine, skupnosti in širšo družbo. Kakovost, ki vodi
do omenjenih rezultatov, pa mora vključevati vrednote in subjektivne pred-
stave vseh, ki so vključeni v proces vzgoje, socialno konstrukcijo, refleksijo
različnih kultur ter stalno usklajevanje vseh, vključenih v proces vzgoje (Da-
hlberg, Moss in Pence 2008).
Zagotavljanje profesionalne, pedagoške in razvojne kontinuitete
Lally idr. (1996, 17) so mnenja, da se razvojno primerni programi pomembno
razlikujejo od programov za starejše otroke zaradi značilnosti in specifičnih
potreb otrok do tretjega leta starosti, ki so povezane s spoznanji, da:
– se razvojne spremembe v tem obdobju dogajajo veliko hitreje kot v
kateremkoli obdobju kasneje v življenju;
– so v času zgodnjega otroštva, tako kot v vseh drugih starostnih obdo-
bjih, vsa razvojna področja – kognitivni, socialni, emocionalni in fizični
razvoj – medsebojno prepletena;
– so otroci v zgodnjem otroštvu pri zadovoljevanju svojih potreb v celoti
odvisni od odraslih;
– so majhni otroci v stiski še posebej ranljivi, ker se ne zmorejo aktivno
spopadati z neugodjem ali s stresom.
Raziskave, še posebno s področja nevroznanosti, poudarjajo, da so otroci
kompetentni učenci že od prenatalnega obdobja naprej (Dalli idr. 2011), zato
je potrebno zagotoviti dostojanstveno in spoštljivo ravnanje z njimi (Gold-
schmied in Jackson 1994). Način ravnanja pa je utemeljen v vzorcih kultur-
nega in družbenega okolja ter interpretacijah otroka bodisi kot »bitja potreb«
bodisi kot »bitja pravic«, kajti otroštvo je bilo in je sociokulturni konstrukt v
vseh zgodovinskih obdobjih in družbenih okoljih (James in Prout 2003). Em-
pirična spoznanja, ki jih povzema National Council on the Developing Child
pri Harvard University, so pokazala, da je zdrav psihofizični razvoj otroka od-
visen od kakovosti in zanesljivosti odnosov s pomembnimi drugimi (refe-
renčnimi osebami v družini in izven nje) (National Scientific Council on the
Developing Child 2004), kajti »zgodnje izkušnje so vgrajene v naša telesa« kot
notranji model navezanosti, torej odnosa otroka do sebe in do okolja (Center
on the Developing Child 2010, 1).
Ob zgoraj nevedenem je vsebinska profesionalizacija poklica vzgojitelja
17
