Page 31 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 31
Nekateri vidiki raziskovanja zgodnjega učenja in poučevanja
memb oz. izboljšav, k čemur stremi akcijska raziskava, je podpora te skupine
oz. t. i. raziskovalnega tima (raziskovalci, praktiki) zelo pomembna. Vsak član
tima ima natančno določene naloge, ki jih mora v okviru akcijske raziskave
opraviti, med člani tima se običajno vzpostavi partnerski odnos. Raziskovalci
posredujejo praktično-teoretska spoznanja, praktiki pa to povežejo s svo-
jimi izkušnjami. Skupaj tako oblikujejo pomemben proces učenja (Sagadin
1989). Za akcijsko raziskavo je značilen tudi iterativni ciklični proces, ki vklju-
čuje opredelitev problema, analizo stanja, identifikacijo različnih rešitev, na-
črtovanje akcije, identifikacijo možnih ovir, izvajanje akcije in spremljanje,
evalvacijo ter refleksijo (Kemmis in McTaggart 2005). Proces ima lahko več
ponovitev, saj iz vsakokratne evalvacije in refleksije črpa nove izzive za raz-
iskovanje ter izboljševanje prakse. Akcijsko raziskovanje se tesno povezuje
tudi z vzgojiteljevim profesionalnim razvojem, saj vzgojitelj preko raziskova-
nja lastne prakse krepi svoje kompetence. Glede na to, je da je to raziskovanje
»iz prakse za prakso«, ga vzgojitelji tudi lažje sprejmejo, kar dejansko omo-
goča raziskovalni pristop k uvajanju izboljšav oz. sprememb.
Pristop kritičnega dogodka
Pristop kritičnega dogodka je dobro poznan način raziskovanja različnih
področjih kot npr. na področju psihologije, medicine, nekoliko manj pa na
področju vzgoje in izobraževanja (Rous 2015). Flanagan (1954, po Rous 2015)
definira pristop kritičnega dogodka kot fleksibilno raziskavo, ki poudarja zbi-
ranje informacij o posebnem dogodku, aktivnosti ali vedenju, ki ga identifi-
ciramo kot kritični dogodek in ga lahko uporabimo za naslavljanje praktičnih
problemov na nekem področju. Na načelni ravni sodi v okvir kvalitativne
paradigme, lahko pa vključuje tudi nekatere značilnosti kvantitativne meto-
dologije. Kritični dogodek je raziskovalni pristop, za katerega se zdi, da je –
v luči možnosti, ki jih ponuja – premalo uporabljen na področju zgodnjega
učenja in poučevanja. B. S. Rous (2015) izpostavlja tri prednosti takega raz-
iskovanja: (i) sodelujočim omogoča, da upoštevajoč cilje raziskovalca sami
izberejo dogodek, za katerega menijo, da je pomemben; (ii) uporaben je
tudi za raziskovanje pojavov, o katerih le malo vemo in jih slabše razumemo;
(iii) omogoča generiranje novih konstruktov, konceptov in teorij. Na ta način
se pristop kritičnega dogodka usmerja v identifikacijo (ne)učinkovitih praks,
povezanih z vsakdanjimi izzivi vzgojno-izobraževalne prakse, in lahko pred-
stavlja pomembno izhodišče tako za izboljševanje vzgojno-izobraževalne
prakse kot tudi nadaljnje raziskovanje odkritih področij oz. pojavov.
V preglednici 2 povzemamo osnovne možnosti, ki jih na področju razisko-
vanja zgodnjega učenja in poučevanja omogočajo posamezne raziskave.
31
memb oz. izboljšav, k čemur stremi akcijska raziskava, je podpora te skupine
oz. t. i. raziskovalnega tima (raziskovalci, praktiki) zelo pomembna. Vsak član
tima ima natančno določene naloge, ki jih mora v okviru akcijske raziskave
opraviti, med člani tima se običajno vzpostavi partnerski odnos. Raziskovalci
posredujejo praktično-teoretska spoznanja, praktiki pa to povežejo s svo-
jimi izkušnjami. Skupaj tako oblikujejo pomemben proces učenja (Sagadin
1989). Za akcijsko raziskavo je značilen tudi iterativni ciklični proces, ki vklju-
čuje opredelitev problema, analizo stanja, identifikacijo različnih rešitev, na-
črtovanje akcije, identifikacijo možnih ovir, izvajanje akcije in spremljanje,
evalvacijo ter refleksijo (Kemmis in McTaggart 2005). Proces ima lahko več
ponovitev, saj iz vsakokratne evalvacije in refleksije črpa nove izzive za raz-
iskovanje ter izboljševanje prakse. Akcijsko raziskovanje se tesno povezuje
tudi z vzgojiteljevim profesionalnim razvojem, saj vzgojitelj preko raziskova-
nja lastne prakse krepi svoje kompetence. Glede na to, je da je to raziskovanje
»iz prakse za prakso«, ga vzgojitelji tudi lažje sprejmejo, kar dejansko omo-
goča raziskovalni pristop k uvajanju izboljšav oz. sprememb.
Pristop kritičnega dogodka
Pristop kritičnega dogodka je dobro poznan način raziskovanja različnih
področjih kot npr. na področju psihologije, medicine, nekoliko manj pa na
področju vzgoje in izobraževanja (Rous 2015). Flanagan (1954, po Rous 2015)
definira pristop kritičnega dogodka kot fleksibilno raziskavo, ki poudarja zbi-
ranje informacij o posebnem dogodku, aktivnosti ali vedenju, ki ga identifi-
ciramo kot kritični dogodek in ga lahko uporabimo za naslavljanje praktičnih
problemov na nekem področju. Na načelni ravni sodi v okvir kvalitativne
paradigme, lahko pa vključuje tudi nekatere značilnosti kvantitativne meto-
dologije. Kritični dogodek je raziskovalni pristop, za katerega se zdi, da je –
v luči možnosti, ki jih ponuja – premalo uporabljen na področju zgodnjega
učenja in poučevanja. B. S. Rous (2015) izpostavlja tri prednosti takega raz-
iskovanja: (i) sodelujočim omogoča, da upoštevajoč cilje raziskovalca sami
izberejo dogodek, za katerega menijo, da je pomemben; (ii) uporaben je
tudi za raziskovanje pojavov, o katerih le malo vemo in jih slabše razumemo;
(iii) omogoča generiranje novih konstruktov, konceptov in teorij. Na ta način
se pristop kritičnega dogodka usmerja v identifikacijo (ne)učinkovitih praks,
povezanih z vsakdanjimi izzivi vzgojno-izobraževalne prakse, in lahko pred-
stavlja pomembno izhodišče tako za izboljševanje vzgojno-izobraževalne
prakse kot tudi nadaljnje raziskovanje odkritih področij oz. pojavov.
V preglednici 2 povzemamo osnovne možnosti, ki jih na področju razisko-
vanja zgodnjega učenja in poučevanja omogočajo posamezne raziskave.
31
