Page 36 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 36
a Štemberger
tirajo, pri tem pa vprašalnike ustrezno prilagodijo (npr. grafični, slikovni od-
govori ipd.). Raziskovalci z vprašalniki pri otrocih zbirajo predvsem tiste po-
datke, za katere so najzanesljivejši respondenti, tj. njihova stališča, občutja
ipd. Poleg navedenih tradicionalnih tehnik zbiranja podatkov se v raziskova-
nju z otroki v zadnjih desetletjih oblikujejo tudi druge, na otroka osredoto-
čene tehnike zbiranja podatkov, ki se usmerjajo v aktivno vključevanje otrok
v raziskovanje.
V tem kontekstu se pojavlja koncept »ustvarjalnega poslušanja otrok«, ki se
povezuje s konceptom stotih jezikov otrok – razumevanjem, da otroci »govo-
rijo«/se izražajo o svojih izkušnjah, dojemanjih, skrbeh preko glasbe, govora,
oblikovanja, risanja in podobnih nebesednih sredstev (Robertson-Holmes
2005). Razumevanje in upoštevanje otrokovega »glasu« v raziskovanju izpo-
stavlja Malewski (2005), ki spomni, da je pri raziskovanju z otroki potrebna
previdnost oz. da je potrebno razviti metodologijo, ki bo otroke opolnomo-
čila za sodelovanje v raziskavi ter na ta način ponudila ustrezno alternativo že
uveljavljenim metodološkim postopkom, ki običajno niso prilagojeni vklju-
čevanju otrok. Gre torej za razmišljanje, da je potrebno razviti raziskovalne
tehnike, ki bodo omogočile izražanje otrok na njim prilagojen način in ne »le«
preko verbalnega odgovora na vprašanje. Slednje nikakor ne pomeni, da je
potrebno opuščanje tradicionalnih tehnik, saj, kot opozarjata P. Mukherji in
D. Albon (2010), tudi pri raziskovanju otrok ne gre zanemariti vloge intervju-
jev in pomembne vloge opazovanja, zlasti pri raziskovanju, ki vključuje zelo
majhne otroke oz. dojenčke.
Pomembno je, da raziskovalci ne podcenjujejo ali precenjujejo otrok, pač
pa razvijajo pristope oz. tehnike, ki lahko sledijo otrokovim interesom ter
ravni znanja in razumevanja. Tako Malewski (2005) navaja primer dveletnika,
od katerega ne moremo pričakovati odgovorov na vprašanja na ravni odra-
slega človeka, od malčka tudi ne moremo pričakovati, da bo v času intervjuja
dlje časa mirno sedel na mestu. Ob tem spet izpostavljamo etični vidik, to-
rej da otroka pri raziskovanju ne smemo spraviti v položaj, ki mu povzroča
tesnobo. Poleg tega je potrebno izbrati tehnike, ki ustrezajo otrokom v spe-
cifični raziskavi. V nadaljevanju predstavljamo nekaj tehnik zbiranja podat-
kov, ki jih lahko – poleg tradicionalnih, vendar prilagojenih otrokom – tudi
uporabimo pri raziskovanju zgodnjega otroštva.
Fotografija
Fotografija se pogosto uporablja pri raziskovanju otrok. T. Cook in E. Hess
(2007) izpostavljata nekaj pomembnih prednosti rabe fotografije pri razisko-
vanju otrok, glavna od njih je aktivna vključenost otrok:
36
tirajo, pri tem pa vprašalnike ustrezno prilagodijo (npr. grafični, slikovni od-
govori ipd.). Raziskovalci z vprašalniki pri otrocih zbirajo predvsem tiste po-
datke, za katere so najzanesljivejši respondenti, tj. njihova stališča, občutja
ipd. Poleg navedenih tradicionalnih tehnik zbiranja podatkov se v raziskova-
nju z otroki v zadnjih desetletjih oblikujejo tudi druge, na otroka osredoto-
čene tehnike zbiranja podatkov, ki se usmerjajo v aktivno vključevanje otrok
v raziskovanje.
V tem kontekstu se pojavlja koncept »ustvarjalnega poslušanja otrok«, ki se
povezuje s konceptom stotih jezikov otrok – razumevanjem, da otroci »govo-
rijo«/se izražajo o svojih izkušnjah, dojemanjih, skrbeh preko glasbe, govora,
oblikovanja, risanja in podobnih nebesednih sredstev (Robertson-Holmes
2005). Razumevanje in upoštevanje otrokovega »glasu« v raziskovanju izpo-
stavlja Malewski (2005), ki spomni, da je pri raziskovanju z otroki potrebna
previdnost oz. da je potrebno razviti metodologijo, ki bo otroke opolnomo-
čila za sodelovanje v raziskavi ter na ta način ponudila ustrezno alternativo že
uveljavljenim metodološkim postopkom, ki običajno niso prilagojeni vklju-
čevanju otrok. Gre torej za razmišljanje, da je potrebno razviti raziskovalne
tehnike, ki bodo omogočile izražanje otrok na njim prilagojen način in ne »le«
preko verbalnega odgovora na vprašanje. Slednje nikakor ne pomeni, da je
potrebno opuščanje tradicionalnih tehnik, saj, kot opozarjata P. Mukherji in
D. Albon (2010), tudi pri raziskovanju otrok ne gre zanemariti vloge intervju-
jev in pomembne vloge opazovanja, zlasti pri raziskovanju, ki vključuje zelo
majhne otroke oz. dojenčke.
Pomembno je, da raziskovalci ne podcenjujejo ali precenjujejo otrok, pač
pa razvijajo pristope oz. tehnike, ki lahko sledijo otrokovim interesom ter
ravni znanja in razumevanja. Tako Malewski (2005) navaja primer dveletnika,
od katerega ne moremo pričakovati odgovorov na vprašanja na ravni odra-
slega človeka, od malčka tudi ne moremo pričakovati, da bo v času intervjuja
dlje časa mirno sedel na mestu. Ob tem spet izpostavljamo etični vidik, to-
rej da otroka pri raziskovanju ne smemo spraviti v položaj, ki mu povzroča
tesnobo. Poleg tega je potrebno izbrati tehnike, ki ustrezajo otrokom v spe-
cifični raziskavi. V nadaljevanju predstavljamo nekaj tehnik zbiranja podat-
kov, ki jih lahko – poleg tradicionalnih, vendar prilagojenih otrokom – tudi
uporabimo pri raziskovanju zgodnjega otroštva.
Fotografija
Fotografija se pogosto uporablja pri raziskovanju otrok. T. Cook in E. Hess
(2007) izpostavljata nekaj pomembnih prednosti rabe fotografije pri razisko-
vanju otrok, glavna od njih je aktivna vključenost otrok:
36
