Page 34 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 34
a Štemberger
intervju zelo pogosto uporabljena tehnika v raziskovanju vzgoje in izobraže-
vanja, med drugim je zelo primeren tudi za raziskovanje populacije mlajših
otrok, ki ne znajo (dobro) brati in pisati (Vogrinc 2008). Poznamo več vrst raz-
iskovalnih intervjujev, in sicer: (i) neposredni intervju, kjer pogovor poteka z
osebo, o kateri zbiramo podatke; (ii) posredni intervju, pri katerem podatke o
osebi, ki nas zanima, zbiramo s pomočjo drugih ljudi, ki to osebo poznajo; (iii)
individualni intervju, kjer spraševalec intervjuva eno samo osebo; (iv) skupin-
ski intervju, pri katerem se spraševalec pogovarja s skupino ljudi (Mužić 1986).
Intervjuji so nadalje lahko (v) strukturirani, pri katerih se raziskovalec usmerja
v zbiranje podatkov, ki se lahko preoblikujejo v številske podatke, vprašanja
pa so natančno določena; (vi) polstrukturirani, za katere so značilna vnaprej
pripravljena vprašanja, ki se lahko dopolnjujejo in niso usmerjeni v zbiranje
številskih podatkov, ter (vii) nestrukturirani, ki so odprti in zelo podobni vsak-
danjemu pogovoru – raziskovalec vodi pogovor na osnovi nekih izhodišč in
ne vprašanj (Mukherji in Albon 2010). Avtorja navajata, da je za intervjuje z
otroki najprimernejši nestrukturiran intervju ali pa intervju v fokusnih skupi-
nah, zato ti dve obliki podrobneje predstavljamo. Nestrukturirani intervju se
prične kot pogovor z vprašanji, ki vzniknejo med pogovorom, pri čemer lahko
pobudo prevzame tudi spraševanec. Prav zaradi slednje značilnosti naj bi bil
ta intervju primeren za intervjuvanje mlajših otrok, saj slednjim omogoča, da
lahko soodločajo o tempu in intervju usmerjajo v različne teme, ki se jim zdijo
pomembne. Pri fokusnem intervjuju se raziskovalec pogovarja z več udele-
ženci hkrati (Vogrinc 2008), običajno je v skupini od 6 do 12 udeležencev. Razi-
skovalec navadno zavzame vlogo moderatorja, ki spodbudi razpravo in skrbi,
da imajo vsi udeleženci možnost sodelovati, da ni dominantnega člana ter da
se razprava ne oddalji od cilja. Z vidika uporabe fokusnega intervjuja z malimi
otroki P. Lancaster in V. Broadbent (2003) navajata naslednje pozitivne vidike
uporabe te tehnike:
– ko se otroci (udeleženci) med seboj poznajo, so fokusne skupine še po-
sebej uspešne;
– spodbujana je interakcija med otroki;
– otroci lahko izpostavijo teme, o katerih bi radi govorili;
– otrokom je pripoznana vloga »strokovnjakov« njihovega področja;
– raziskovalec pridobi vpogled v skupne poglede otrok na vsakdanje ži-
vljenje;
– skozi interakcijo se porodijo nove ideje;
– tak način »pogovora« je otrokom prijaznejši kot sistem vprašanje – od-
govor;
34
intervju zelo pogosto uporabljena tehnika v raziskovanju vzgoje in izobraže-
vanja, med drugim je zelo primeren tudi za raziskovanje populacije mlajših
otrok, ki ne znajo (dobro) brati in pisati (Vogrinc 2008). Poznamo več vrst raz-
iskovalnih intervjujev, in sicer: (i) neposredni intervju, kjer pogovor poteka z
osebo, o kateri zbiramo podatke; (ii) posredni intervju, pri katerem podatke o
osebi, ki nas zanima, zbiramo s pomočjo drugih ljudi, ki to osebo poznajo; (iii)
individualni intervju, kjer spraševalec intervjuva eno samo osebo; (iv) skupin-
ski intervju, pri katerem se spraševalec pogovarja s skupino ljudi (Mužić 1986).
Intervjuji so nadalje lahko (v) strukturirani, pri katerih se raziskovalec usmerja
v zbiranje podatkov, ki se lahko preoblikujejo v številske podatke, vprašanja
pa so natančno določena; (vi) polstrukturirani, za katere so značilna vnaprej
pripravljena vprašanja, ki se lahko dopolnjujejo in niso usmerjeni v zbiranje
številskih podatkov, ter (vii) nestrukturirani, ki so odprti in zelo podobni vsak-
danjemu pogovoru – raziskovalec vodi pogovor na osnovi nekih izhodišč in
ne vprašanj (Mukherji in Albon 2010). Avtorja navajata, da je za intervjuje z
otroki najprimernejši nestrukturiran intervju ali pa intervju v fokusnih skupi-
nah, zato ti dve obliki podrobneje predstavljamo. Nestrukturirani intervju se
prične kot pogovor z vprašanji, ki vzniknejo med pogovorom, pri čemer lahko
pobudo prevzame tudi spraševanec. Prav zaradi slednje značilnosti naj bi bil
ta intervju primeren za intervjuvanje mlajših otrok, saj slednjim omogoča, da
lahko soodločajo o tempu in intervju usmerjajo v različne teme, ki se jim zdijo
pomembne. Pri fokusnem intervjuju se raziskovalec pogovarja z več udele-
ženci hkrati (Vogrinc 2008), običajno je v skupini od 6 do 12 udeležencev. Razi-
skovalec navadno zavzame vlogo moderatorja, ki spodbudi razpravo in skrbi,
da imajo vsi udeleženci možnost sodelovati, da ni dominantnega člana ter da
se razprava ne oddalji od cilja. Z vidika uporabe fokusnega intervjuja z malimi
otroki P. Lancaster in V. Broadbent (2003) navajata naslednje pozitivne vidike
uporabe te tehnike:
– ko se otroci (udeleženci) med seboj poznajo, so fokusne skupine še po-
sebej uspešne;
– spodbujana je interakcija med otroki;
– otroci lahko izpostavijo teme, o katerih bi radi govorili;
– otrokom je pripoznana vloga »strokovnjakov« njihovega področja;
– raziskovalec pridobi vpogled v skupne poglede otrok na vsakdanje ži-
vljenje;
– skozi interakcijo se porodijo nove ideje;
– tak način »pogovora« je otrokom prijaznejši kot sistem vprašanje – od-
govor;
34
