Page 38 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 38
a Štemberger
proces razmišljanja v akciji in ne toliko razvijanje sposobnosti vizualne pre-
zentacije svetu (Cox 2005). Pri risbah je potrebno upoštevati tudi kontekst, v
katerem so nastale. Kot ugotavlja K. Winter (2015), raziskovalci k risanju pristo-
pajo na dva načina: načrtovano (otroci rišejo glede na navodila raziskovalca)
in spontano (otroci rišejo brez navodil raziskovalca). Med načrtovanimi na-
logami so tako risanje sebe, nekoga drugega, vključenega v nek dogodek,
dogodka samega, nekega mesta (npr. moj najljubši park), čustva . . . Razisko-
valci nato spodbudijo k pripovedovanju o narisanem in na ta način dobijo
vpogled v otrokovo perspektivo in izkušnje.
Poleg tega, splošnejšega, pristopa k uporabi risbe se v raziskovanju upo-
rabljajo tudi specifičnejši načini risanja, kot je, denimo, kartiranje (risanje ze-
mljevida socialnega in fizičnega okolja). A. Clark (2011) je uporabila kartira-
nje s skupinami mlajših otrok, ki so skupaj (tudi s sodelovanjem raziskovalca)
ustvarili zemljevid igralnice, pri čemer je bila začetna točka te naloge fotogra-
firanje igralnice. Uporabljajo se lahko tudi različni diagrami (časovne premice,
Vennov diagram, dnevna rutina, ipd.), ki jih otroci ustvarijo skupaj z razisko-
valci (Winter 2015). K. Anderson in S. Baladin (2011) omenjata tudi t. i. zgodbe
v obliki ilustracij (angl. storybooks), ko, denimo, otroci v knjižici predstavijo
neke situacije, dogodke ipd.
Pripovedovanje zgodb
V raziskovanju otrok je pripovedovanje zgodb (angl. storytelling) dokaj uve-
ljavljena tehnika zbiranja podatkov (Marjanovič Umek, Fekonja in Kranjc
2004). Na področju zgodnjega učenja in poučevanja se pripovedovanje
zgodb pogosto povezuje z lutkami, ki spodbudijo otroka, da govori o svojih
čustvih, lahko pa otroci pripovedujejo tudi svoje zgodbe. V okviru uporabe
lutk se velikokrat omenja koncept t. i. Persona Dolls (osebnostne lutke) – gre
za lutke, ki imajo vsaka svojo zgodbo. Na ta način se otroka spodbudi, da
preko lutk spregovori o svojih čustvih (Mukhjeri in Albon 2010). Lahko pa se
uporablja tudi druge lutke; pomembno je, da ima otrok na razpolago raz-
lične lutke in jih lahko po lastni izbiri vključi v svoje pripovedovanje. Izbrane
lutke predstavi raziskovalcu in pripoveduje zgodbo. Pripovedovanje se lahko
spodbudi tudi z vizualnimi izhodišči (slika, posnetek) (Cameron 2015).
Igra dopolnjevanja zgodb
Igra dopolnjevanja zgodb zapolnjuje vrzel v raziskovanju socio-emocional-
nega razvoja otrok. Pri raziskovanju tega segmenta se raziskovalci največkrat
opirajo na poročila in opazovanja odraslih ter veliko manj na poglede in iz-
kušnje otrok (Yuval-Adler in Oppenheim 2015). Pri igri dopolnjevanja zgodb
38
proces razmišljanja v akciji in ne toliko razvijanje sposobnosti vizualne pre-
zentacije svetu (Cox 2005). Pri risbah je potrebno upoštevati tudi kontekst, v
katerem so nastale. Kot ugotavlja K. Winter (2015), raziskovalci k risanju pristo-
pajo na dva načina: načrtovano (otroci rišejo glede na navodila raziskovalca)
in spontano (otroci rišejo brez navodil raziskovalca). Med načrtovanimi na-
logami so tako risanje sebe, nekoga drugega, vključenega v nek dogodek,
dogodka samega, nekega mesta (npr. moj najljubši park), čustva . . . Razisko-
valci nato spodbudijo k pripovedovanju o narisanem in na ta način dobijo
vpogled v otrokovo perspektivo in izkušnje.
Poleg tega, splošnejšega, pristopa k uporabi risbe se v raziskovanju upo-
rabljajo tudi specifičnejši načini risanja, kot je, denimo, kartiranje (risanje ze-
mljevida socialnega in fizičnega okolja). A. Clark (2011) je uporabila kartira-
nje s skupinami mlajših otrok, ki so skupaj (tudi s sodelovanjem raziskovalca)
ustvarili zemljevid igralnice, pri čemer je bila začetna točka te naloge fotogra-
firanje igralnice. Uporabljajo se lahko tudi različni diagrami (časovne premice,
Vennov diagram, dnevna rutina, ipd.), ki jih otroci ustvarijo skupaj z razisko-
valci (Winter 2015). K. Anderson in S. Baladin (2011) omenjata tudi t. i. zgodbe
v obliki ilustracij (angl. storybooks), ko, denimo, otroci v knjižici predstavijo
neke situacije, dogodke ipd.
Pripovedovanje zgodb
V raziskovanju otrok je pripovedovanje zgodb (angl. storytelling) dokaj uve-
ljavljena tehnika zbiranja podatkov (Marjanovič Umek, Fekonja in Kranjc
2004). Na področju zgodnjega učenja in poučevanja se pripovedovanje
zgodb pogosto povezuje z lutkami, ki spodbudijo otroka, da govori o svojih
čustvih, lahko pa otroci pripovedujejo tudi svoje zgodbe. V okviru uporabe
lutk se velikokrat omenja koncept t. i. Persona Dolls (osebnostne lutke) – gre
za lutke, ki imajo vsaka svojo zgodbo. Na ta način se otroka spodbudi, da
preko lutk spregovori o svojih čustvih (Mukhjeri in Albon 2010). Lahko pa se
uporablja tudi druge lutke; pomembno je, da ima otrok na razpolago raz-
lične lutke in jih lahko po lastni izbiri vključi v svoje pripovedovanje. Izbrane
lutke predstavi raziskovalcu in pripoveduje zgodbo. Pripovedovanje se lahko
spodbudi tudi z vizualnimi izhodišči (slika, posnetek) (Cameron 2015).
Igra dopolnjevanja zgodb
Igra dopolnjevanja zgodb zapolnjuje vrzel v raziskovanju socio-emocional-
nega razvoja otrok. Pri raziskovanju tega segmenta se raziskovalci največkrat
opirajo na poročila in opazovanja odraslih ter veliko manj na poglede in iz-
kušnje otrok (Yuval-Adler in Oppenheim 2015). Pri igri dopolnjevanja zgodb
38
