Page 37 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 37
Nekateri vidiki raziskovanja zgodnjega učenja in poučevanja
– uporaba fotoaparata je aktivnost, ki otroke zelo pritegne;
– otroci lahko z (moderno) opremo ustvarijo zelo dobre fotografije;
– otroci so običajno zelo vešči uporabe fotoaparatov in imajo na ta način
nadzor nad svojim početjem, zato obstaja velika verjetnost, da bodo
fotografije odsevale otrokove dejavnosti, interese, skrbi ipd.
– raziskovanje preko fotografij predstavlja za otroka mnogo oprijemlji-
vejšo izkušnjo, pogosto se preko fotografije tudi lažje izrazi (Clark 2011);
– uporaba digitalnih fotoaparatov omogoča, da je fotografija vidna (in
tudi natisnjena) takoj, kar povečuje otrokovo motivacijo (Clark 2011).
Fotografija hkrati raziskovalcu tudi omogoča, da jo uporabi kot vizualno
oporo otroku tudi kasneje v raziskovalnem procesu (Clark 2011) oz. jo uporabi
kot motivacijsko sredstvo ob pričetku intervjuja oz. diskusije (Winter 2015).
Potrebno pa je upoštevati tudi etični vidik, in sicer soglasje vključenih za fo-
tografiranje ter lastništvo fotografij. Smiselno je, da raziskovalec poskrbi, da
tudi otrok dobi fotografije, ki jih je posnel.
S hitrim razvojem tehnologije, predvsem z uporabo pametnih telefonov,
je fotografiranje postalo zelo preprosto, bistveno pa se je povečala tudi mož-
nost za izdelovanje videoposnetkov, ki jih tudi lahko uporabimo v razisko-
valne namene. Podobno kot pri fotografiji (Prosser in Burke 2007) lahko otro-
kom damo nalogo, da posnamejo nek dogodek, osebo ali situacijo in tako
pridobimo njihovo perspektivo glede tega.
Risbe
A. Veale (2005, v Mukherji in Albon 2010) meni, da se otroške risbe že vrsto let
uporabljajo kot orodje za ocenjevanje kognitivnega in emocionalnega funk-
cioniranja otrok. Pri tem pa nekateri (npr. Cox 1998) opozarjajo, da je to oce-
njevanje podrejeno pričakovanjem zahodnih kultur in da ocenjevanje reali-
stičnih momentov postavlja na stranski tir simbolizem risbe, predvsem po-
men, ki ga risbi pripisuje njen avtor. Risbe pa so vendarle lahko pomembno
raziskovalno orodje za obdobje zgodnjega otroštva. Za otroke risba pred-
stavlja pomembno sredstvo komuniciranja pomenov tem, ki imajo za njih
pomen, razumevanja tem, njihove perspektive (Einarsdottir, Dockett in Perry
2009). Je pa pri risbah potrebna velika previdnost glede interpretacije, zato
je ključno, da se raziskovalci z otroki o njihovih risbah pogovorijo, brez pogo-
vora gre namreč le za golo (subjektivno) raziskovalčevo razlago narisanega.
V pogovoru z otrokom lahko raziskovalec namreč ugotovi, kako je potekal
proces risanja, kaj je bil otrokov namen vključevanja elementov v risbo, in na
ta način razume ter interpretira proces risanja. Risanje pomeni konstruktiven
37
– uporaba fotoaparata je aktivnost, ki otroke zelo pritegne;
– otroci lahko z (moderno) opremo ustvarijo zelo dobre fotografije;
– otroci so običajno zelo vešči uporabe fotoaparatov in imajo na ta način
nadzor nad svojim početjem, zato obstaja velika verjetnost, da bodo
fotografije odsevale otrokove dejavnosti, interese, skrbi ipd.
– raziskovanje preko fotografij predstavlja za otroka mnogo oprijemlji-
vejšo izkušnjo, pogosto se preko fotografije tudi lažje izrazi (Clark 2011);
– uporaba digitalnih fotoaparatov omogoča, da je fotografija vidna (in
tudi natisnjena) takoj, kar povečuje otrokovo motivacijo (Clark 2011).
Fotografija hkrati raziskovalcu tudi omogoča, da jo uporabi kot vizualno
oporo otroku tudi kasneje v raziskovalnem procesu (Clark 2011) oz. jo uporabi
kot motivacijsko sredstvo ob pričetku intervjuja oz. diskusije (Winter 2015).
Potrebno pa je upoštevati tudi etični vidik, in sicer soglasje vključenih za fo-
tografiranje ter lastništvo fotografij. Smiselno je, da raziskovalec poskrbi, da
tudi otrok dobi fotografije, ki jih je posnel.
S hitrim razvojem tehnologije, predvsem z uporabo pametnih telefonov,
je fotografiranje postalo zelo preprosto, bistveno pa se je povečala tudi mož-
nost za izdelovanje videoposnetkov, ki jih tudi lahko uporabimo v razisko-
valne namene. Podobno kot pri fotografiji (Prosser in Burke 2007) lahko otro-
kom damo nalogo, da posnamejo nek dogodek, osebo ali situacijo in tako
pridobimo njihovo perspektivo glede tega.
Risbe
A. Veale (2005, v Mukherji in Albon 2010) meni, da se otroške risbe že vrsto let
uporabljajo kot orodje za ocenjevanje kognitivnega in emocionalnega funk-
cioniranja otrok. Pri tem pa nekateri (npr. Cox 1998) opozarjajo, da je to oce-
njevanje podrejeno pričakovanjem zahodnih kultur in da ocenjevanje reali-
stičnih momentov postavlja na stranski tir simbolizem risbe, predvsem po-
men, ki ga risbi pripisuje njen avtor. Risbe pa so vendarle lahko pomembno
raziskovalno orodje za obdobje zgodnjega otroštva. Za otroke risba pred-
stavlja pomembno sredstvo komuniciranja pomenov tem, ki imajo za njih
pomen, razumevanja tem, njihove perspektive (Einarsdottir, Dockett in Perry
2009). Je pa pri risbah potrebna velika previdnost glede interpretacije, zato
je ključno, da se raziskovalci z otroki o njihovih risbah pogovorijo, brez pogo-
vora gre namreč le za golo (subjektivno) raziskovalčevo razlago narisanega.
V pogovoru z otrokom lahko raziskovalec namreč ugotovi, kako je potekal
proces risanja, kaj je bil otrokov namen vključevanja elementov v risbo, in na
ta način razume ter interpretira proces risanja. Risanje pomeni konstruktiven
37
