Page 347 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 347
Raziskovanje glasbenega razvoja in pomen glasbenega okolja za dojenčka
starost in spol, zato se sklepa, da temeljijo na bioloških predispozicijah (Deli-
ège in Sloboda 1996).
Odziv dojenčka na glasbo je običajno gibalni. Helmut Moog je v svoji razis-
kavi opazil, da se dojenčki, ki so med poslušanjem sedeli, zibajo levo-desno,
tisti, ki so stali, pa so klecali v kolenih gor-dol. Enake gibalne odzive je opazil
pri poslušanju petja ali instrumentalne glasbe. Sloboda ugotavlja, da v prvem
letu starosti teh gibalnih odzivov še ne moremo razumeti kot ritmično ve-
dênje, čeprav pri dojenčku opazimo še druge z ritmom povezane aktivnosti,
kot sta enakomerno ponavljanje zloga ali besede ter enakomerno udarjanje
s predmetom ob podlago (Deliège in Sloboda 1996). Da lahko neko vede-
nje opredelimo kot ritmično, je treba v gibalnih odzivih prepoznati nasled-
nje: podelitev glasbenega utripa¹² vsaj v zaporedju dveh ali več glasbenih
utripov; ohranjanje glasbenega utripa med pavzo in nadaljevanje z njim po
pavzi; posnemanje ritmičnih motivov ter gibanje v ritmu glasbe ali izvajanje
metruma (Deliège in Sloboda 1996). Nobena od navedenih oblik glasbenega
vedênja se ne pojavi pred prvim letom (Sloboda 2007).
Z rezultati temeljnih raziskav lahko potrdimo predpostavko, da je dojenček
poznavalec glasbe. Raven razvitosti glasbene zavesti prepoznavamo z njego-
vim odzivom na spremembe v melodični in ritmični strukturi ponavljajočih
se glasbenih vzorcev. Slednje strokovnjaki opredeljujejo kot prvo obliko glas-
bene zavesti. Opredelimo jo lahko kot mejnik v glasbenem razvoju. Ključni
dejavniki pri doseganju tega mejnika so interakcije v glasbenem okolju in z
njim povezani procesi akulturacije.
Pomen akulturacije v domačem okolju za glasbeni razvoj dojenčka
Akulturacija (angl. enculturation) je del procesov socializacije, ki potekajo v in-
terakciji z okoljem. Gre za sprejemanje, učenje in usklajevanje posameznika
s kulturo okolja. V tem prispevku jo obravnavamo v povezavi z interakcijami
v družinskem okolju, v katerem se otrok privaja na glasbo in glasbene na-
vade. Povezava med družinskim okoljem in glasbenim razvojem dolgo časa
ni pritegnilo pozornosti raziskovalcev (Papoušek 1996). Raziskave o pomenu
akulturacije za govorni in glasbeni razvoj dojenčka so bile narejene konec
20. stoletja. V ameriškem kulturnem okolju so preučevali značilnosti govorne
in glasbene komunikacije matere z dojenčkom. Ugotovili so, da se govor, ki
je usmerjen na dojenčka, razlikuje od običajnega govora po višini glasovne
¹² Z izrazom poimenujemo splošno občutenje glasbenega časa, ki ga odrasli navzven spontano
izražamo s tleskanjem, z zibanjem, udarjanjem z nogo ob tla, ki je usklajeno z glasbenim pote-
kom.
347
starost in spol, zato se sklepa, da temeljijo na bioloških predispozicijah (Deli-
ège in Sloboda 1996).
Odziv dojenčka na glasbo je običajno gibalni. Helmut Moog je v svoji razis-
kavi opazil, da se dojenčki, ki so med poslušanjem sedeli, zibajo levo-desno,
tisti, ki so stali, pa so klecali v kolenih gor-dol. Enake gibalne odzive je opazil
pri poslušanju petja ali instrumentalne glasbe. Sloboda ugotavlja, da v prvem
letu starosti teh gibalnih odzivov še ne moremo razumeti kot ritmično ve-
dênje, čeprav pri dojenčku opazimo še druge z ritmom povezane aktivnosti,
kot sta enakomerno ponavljanje zloga ali besede ter enakomerno udarjanje
s predmetom ob podlago (Deliège in Sloboda 1996). Da lahko neko vede-
nje opredelimo kot ritmično, je treba v gibalnih odzivih prepoznati nasled-
nje: podelitev glasbenega utripa¹² vsaj v zaporedju dveh ali več glasbenih
utripov; ohranjanje glasbenega utripa med pavzo in nadaljevanje z njim po
pavzi; posnemanje ritmičnih motivov ter gibanje v ritmu glasbe ali izvajanje
metruma (Deliège in Sloboda 1996). Nobena od navedenih oblik glasbenega
vedênja se ne pojavi pred prvim letom (Sloboda 2007).
Z rezultati temeljnih raziskav lahko potrdimo predpostavko, da je dojenček
poznavalec glasbe. Raven razvitosti glasbene zavesti prepoznavamo z njego-
vim odzivom na spremembe v melodični in ritmični strukturi ponavljajočih
se glasbenih vzorcev. Slednje strokovnjaki opredeljujejo kot prvo obliko glas-
bene zavesti. Opredelimo jo lahko kot mejnik v glasbenem razvoju. Ključni
dejavniki pri doseganju tega mejnika so interakcije v glasbenem okolju in z
njim povezani procesi akulturacije.
Pomen akulturacije v domačem okolju za glasbeni razvoj dojenčka
Akulturacija (angl. enculturation) je del procesov socializacije, ki potekajo v in-
terakciji z okoljem. Gre za sprejemanje, učenje in usklajevanje posameznika
s kulturo okolja. V tem prispevku jo obravnavamo v povezavi z interakcijami
v družinskem okolju, v katerem se otrok privaja na glasbo in glasbene na-
vade. Povezava med družinskim okoljem in glasbenim razvojem dolgo časa
ni pritegnilo pozornosti raziskovalcev (Papoušek 1996). Raziskave o pomenu
akulturacije za govorni in glasbeni razvoj dojenčka so bile narejene konec
20. stoletja. V ameriškem kulturnem okolju so preučevali značilnosti govorne
in glasbene komunikacije matere z dojenčkom. Ugotovili so, da se govor, ki
je usmerjen na dojenčka, razlikuje od običajnega govora po višini glasovne
¹² Z izrazom poimenujemo splošno občutenje glasbenega časa, ki ga odrasli navzven spontano
izražamo s tleskanjem, z zibanjem, udarjanjem z nogo ob tla, ki je usklajeno z glasbenim pote-
kom.
347
