Page 348 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 348
dana Borota
lege, podaljševanju samoglasnikov, ponavljajočih se besednih zvezah in mo-
dulaciji glasu (Papoušek, Papoušek in Symmes 1991). Opažene modulacije in
konture glasu v kontekstu nasprotnih si situacij, kot sta vznemirjenost – po-
mirjenost, odobravanje – neodobravanje, predstavljajo univerzalno predver-
balno komunikacijo matere z dojenčkom ne glede na kulturno okolje (Papo-
ušek, Papoušek in Symmes 1991). Komunikacija, v kateri ima mati priložnost
za izražanje lastnih čustev do otroka, ima tudi močen doživljajski naboj (Sc-
hubert in McPherson 2006).
Vsa kulturna okolja poznajo glasbo, ki jo mati izvaja med negovanjem do-
jenčka ali drugimi vsakodnevnimi opravili (Trebuh in Trainor 1998). Strokov-
njaki ugotavljajo, da večina dojenčkov prvo glasbeno izkušnjo v živo do-
živi ob materinem petju ali petju skrbnika. Na populaciji ameriških mater je
bilo ugotovljeno, da severnoameriške matere, usmerjene k sodobnejšemu
življenjskemu slogu, pojejo živahne pesmi, ob katerih se gibajo in igrajo. Ma-
tere iz tradicionalnejših okolij pa pojejo uspavanke (Trebuh, Hill in Kamenet-
sky 1997). Matere s sodobnejšim življenjskim slogom izvajajo glasbo z name-
nom spodbujanja otrokovega razvoja. Pričakujejo, da se bodo dojenčki od-
zvali s smehom in željo po interakciji. V tradicionalnih kulturnih okoljih ma-
tere glasbo izvajajo za umirjanje in uspavanje dojenčka. Zadovoljne so, če se
dojenček ob petju umiri in zaspi (Toda 1990 v Sloboda 2007). Skupaj z Arnol-
dom Bentleyjem (1913–2001) sta pod vplivom teorije o splošnem inteligenč-
nem kvocientu računala kvocient muzikalnosti. Strokovnjaki ugotavljajo, da
so prve glasbene izkušnje večine dojenčkov povezane s poslušanjem žive
glasbe doma. Dom in starši so pomembni učitelji glasbe v kritičnem obdobju
glasbenega razvoja do 18. meseca starosti (Gordon 1997). Neformalno glas-
beno učenje ob petju in gibanju ob glasbi sta zadostna pogoja za otrokov
nadaljnji glasbeni razvoj. Ob tem dobi še eno izkušnjo več – da sta življenje
in umetnost medsebojno povezana (Gordon 1997).
Edwin Gordon je obdobje privajanja otroka na glasbo v okolju raziskoval z
vidika razvoja avdiacije kot oblike glasbenega mišljenja. Prvo fazo razvoja, ki
traja od rojstva do drugega oziroma četrtega leta starosti, poimenuje inkultu-
racija (angl. acculturation). V tem obdobju otrok doseže tri razvojne stopnje:
(1) vsrkavanje (angl. absorption) glasbe iz okolja, ki mu omogoča izgrajeva-
nje poslušalskega besednjaka za nadaljnje izvajanje in ustvarjanje glasbe; (2)
nenamerne (angl. random response) odzive na glasbo, tako imenovano glas-
beno bebljanje in (3) namerne odzive na glasbeno izvajanje drugega (angl.
purposeful response) (Bluestin 2000).
Najzgodnejša oblika namernega glasbenega vedênja je sposobnost do-
jenčka za posnemanje posameznih tonskih višin. Vendar pa ni dokazov, da
348
lege, podaljševanju samoglasnikov, ponavljajočih se besednih zvezah in mo-
dulaciji glasu (Papoušek, Papoušek in Symmes 1991). Opažene modulacije in
konture glasu v kontekstu nasprotnih si situacij, kot sta vznemirjenost – po-
mirjenost, odobravanje – neodobravanje, predstavljajo univerzalno predver-
balno komunikacijo matere z dojenčkom ne glede na kulturno okolje (Papo-
ušek, Papoušek in Symmes 1991). Komunikacija, v kateri ima mati priložnost
za izražanje lastnih čustev do otroka, ima tudi močen doživljajski naboj (Sc-
hubert in McPherson 2006).
Vsa kulturna okolja poznajo glasbo, ki jo mati izvaja med negovanjem do-
jenčka ali drugimi vsakodnevnimi opravili (Trebuh in Trainor 1998). Strokov-
njaki ugotavljajo, da večina dojenčkov prvo glasbeno izkušnjo v živo do-
živi ob materinem petju ali petju skrbnika. Na populaciji ameriških mater je
bilo ugotovljeno, da severnoameriške matere, usmerjene k sodobnejšemu
življenjskemu slogu, pojejo živahne pesmi, ob katerih se gibajo in igrajo. Ma-
tere iz tradicionalnejših okolij pa pojejo uspavanke (Trebuh, Hill in Kamenet-
sky 1997). Matere s sodobnejšim življenjskim slogom izvajajo glasbo z name-
nom spodbujanja otrokovega razvoja. Pričakujejo, da se bodo dojenčki od-
zvali s smehom in željo po interakciji. V tradicionalnih kulturnih okoljih ma-
tere glasbo izvajajo za umirjanje in uspavanje dojenčka. Zadovoljne so, če se
dojenček ob petju umiri in zaspi (Toda 1990 v Sloboda 2007). Skupaj z Arnol-
dom Bentleyjem (1913–2001) sta pod vplivom teorije o splošnem inteligenč-
nem kvocientu računala kvocient muzikalnosti. Strokovnjaki ugotavljajo, da
so prve glasbene izkušnje večine dojenčkov povezane s poslušanjem žive
glasbe doma. Dom in starši so pomembni učitelji glasbe v kritičnem obdobju
glasbenega razvoja do 18. meseca starosti (Gordon 1997). Neformalno glas-
beno učenje ob petju in gibanju ob glasbi sta zadostna pogoja za otrokov
nadaljnji glasbeni razvoj. Ob tem dobi še eno izkušnjo več – da sta življenje
in umetnost medsebojno povezana (Gordon 1997).
Edwin Gordon je obdobje privajanja otroka na glasbo v okolju raziskoval z
vidika razvoja avdiacije kot oblike glasbenega mišljenja. Prvo fazo razvoja, ki
traja od rojstva do drugega oziroma četrtega leta starosti, poimenuje inkultu-
racija (angl. acculturation). V tem obdobju otrok doseže tri razvojne stopnje:
(1) vsrkavanje (angl. absorption) glasbe iz okolja, ki mu omogoča izgrajeva-
nje poslušalskega besednjaka za nadaljnje izvajanje in ustvarjanje glasbe; (2)
nenamerne (angl. random response) odzive na glasbo, tako imenovano glas-
beno bebljanje in (3) namerne odzive na glasbeno izvajanje drugega (angl.
purposeful response) (Bluestin 2000).
Najzgodnejša oblika namernega glasbenega vedênja je sposobnost do-
jenčka za posnemanje posameznih tonskih višin. Vendar pa ni dokazov, da
348
