Page 349 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 349
Raziskovanje glasbenega razvoja in pomen glasbenega okolja za dojenčka
bi dojenčki posnemali melodične vzorce, tudi če bi bili sestavljeni le iz dveh
tonov (Schellenberg in Trebuh 1996; Kessen Levine in Wedrich 1979 v Sloboda
2007; Hargreaves 2001). Pogosteje prepoznamo drugo obliko glasbenega oz.
govornega vedenja – vokalizo ali bebljanje.¹³ Glasbeno bebljanje opredelju-
jemo kot obliko ekspresivnega odziva dojenčka na glasbo in zvoke iz okolja,
pa tudi kot težnjo po vzpostavljanju interakcij z okoljem (Hargreaves 2001).
Tovrstne glasovne odzive dojenčka je prvi raziskoval Helmut Moog. Glasovne
odzive v obliki tonskih gibanj navzdol na enem vokalu je opazil že pri neka-
terih tri mesece starih dojenčkih, pogosteje pa pri šest in v večini pri devet
mesecev starih dojenčkih. Tovrstno predverbalno komunikacijo med starši
in dojenčkom sta raziskovala tudi M. Papoušek in H. Papoušek. Ugotovila sta,
da se med starši in dojenčki vzpostavi svojsko sporazumevanje kot neke vrste
predjezikovni kod, ki vsebuje glasbene prvine, skupne govornemu in glasbe-
nemu bebljanju, npr. višino in modulacijo glasu, glasnost, barvo glasu in po-
udarke. Pomembna je tudi ugotovitev, da pri tem starši uporabljajo tudi ne-
verbalne oblike komunikacije, kot so dotik, gestikuliranje in izraz na obrazu.
Integracija neverbalne komunikacije in glasbenega izvajanja je za dojenčka
pomembna spodbuda za nadaljnje razvijanje sposobnosti zaznavanja (Papo-
ušek 1996).
V glasbenem bebljanju še ne prepoznamo zametkov glasbene sintakse,
značilne za glasbo v določenem kulturnem okolju. Zato pri dojenčku še ne
moremo govoriti o imitaciji kot značilni obliki glasbenega vedênja, ki se obi-
čajno pojavi po 18. mesecu starosti (Gordon 1995). Kljub temu lahko dosežke
glasbene akulturacije dojenčka strnemo v naslednje tri ugotovitve: (1) dojen-
ček ob koncu 1. leta razlikuje glasbene in neglasbene zvoke, kar pokaže s po-
sebno pozornostjo na zvok, z gibanjem in vokalizo; (2) izraža preference do
glasbenih zvokov, še posebej do petja in instrumentalne glasbe; (3) posnema
posamezne tonske višine; (4) zaznava ritmične in melodične spremembe v
zaporednih ponovitvah glasbenih vzorcev, če prej sliši večkratno ponovitev
prvega glasbenega vzorca (Sloboda 2007).
Ugotavljamo, da rezultati raziskav potrjujejo pomen procesov inkultura-
cije v družinskem okolju za glasbeni razvoj dojenčka, še posebej v povezavi
s petjem matere oz. skrbnika.
Sklepne ugotovitve
Novejši pristopi k raziskovanju glasbenega razvoja v zgodnjem obdobju so
razširili in poglobili razumevanje odzivov otroka na glasbene spodbude. Pre-
¹³ Raziskovalci ločijo govorno in glasbeno bebljanje.
349
bi dojenčki posnemali melodične vzorce, tudi če bi bili sestavljeni le iz dveh
tonov (Schellenberg in Trebuh 1996; Kessen Levine in Wedrich 1979 v Sloboda
2007; Hargreaves 2001). Pogosteje prepoznamo drugo obliko glasbenega oz.
govornega vedenja – vokalizo ali bebljanje.¹³ Glasbeno bebljanje opredelju-
jemo kot obliko ekspresivnega odziva dojenčka na glasbo in zvoke iz okolja,
pa tudi kot težnjo po vzpostavljanju interakcij z okoljem (Hargreaves 2001).
Tovrstne glasovne odzive dojenčka je prvi raziskoval Helmut Moog. Glasovne
odzive v obliki tonskih gibanj navzdol na enem vokalu je opazil že pri neka-
terih tri mesece starih dojenčkih, pogosteje pa pri šest in v večini pri devet
mesecev starih dojenčkih. Tovrstno predverbalno komunikacijo med starši
in dojenčkom sta raziskovala tudi M. Papoušek in H. Papoušek. Ugotovila sta,
da se med starši in dojenčki vzpostavi svojsko sporazumevanje kot neke vrste
predjezikovni kod, ki vsebuje glasbene prvine, skupne govornemu in glasbe-
nemu bebljanju, npr. višino in modulacijo glasu, glasnost, barvo glasu in po-
udarke. Pomembna je tudi ugotovitev, da pri tem starši uporabljajo tudi ne-
verbalne oblike komunikacije, kot so dotik, gestikuliranje in izraz na obrazu.
Integracija neverbalne komunikacije in glasbenega izvajanja je za dojenčka
pomembna spodbuda za nadaljnje razvijanje sposobnosti zaznavanja (Papo-
ušek 1996).
V glasbenem bebljanju še ne prepoznamo zametkov glasbene sintakse,
značilne za glasbo v določenem kulturnem okolju. Zato pri dojenčku še ne
moremo govoriti o imitaciji kot značilni obliki glasbenega vedênja, ki se obi-
čajno pojavi po 18. mesecu starosti (Gordon 1995). Kljub temu lahko dosežke
glasbene akulturacije dojenčka strnemo v naslednje tri ugotovitve: (1) dojen-
ček ob koncu 1. leta razlikuje glasbene in neglasbene zvoke, kar pokaže s po-
sebno pozornostjo na zvok, z gibanjem in vokalizo; (2) izraža preference do
glasbenih zvokov, še posebej do petja in instrumentalne glasbe; (3) posnema
posamezne tonske višine; (4) zaznava ritmične in melodične spremembe v
zaporednih ponovitvah glasbenih vzorcev, če prej sliši večkratno ponovitev
prvega glasbenega vzorca (Sloboda 2007).
Ugotavljamo, da rezultati raziskav potrjujejo pomen procesov inkultura-
cije v družinskem okolju za glasbeni razvoj dojenčka, še posebej v povezavi
s petjem matere oz. skrbnika.
Sklepne ugotovitve
Novejši pristopi k raziskovanju glasbenega razvoja v zgodnjem obdobju so
razširili in poglobili razumevanje odzivov otroka na glasbene spodbude. Pre-
¹³ Raziskovalci ločijo govorno in glasbeno bebljanje.
349
