Page 370 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 370
dana Borota in Bojana Kralj
uspavanke pa tudi njen pomen za otrokov celostni in glasbeni razvoj. Ker se
uspavanka poje otroku v različnih okoljih, so nas v raziskavi zanimala stali-
šča in izkušnje vzgojiteljic in študentk, bodočih vzgojiteljic, tudi o prisotnosti
uspavanke v domačem in vrtčevskem okolju.
Uspavanka kot del slovenske kulturne dediščine
Glasbena kulturna dediščina vključuje ljudske pesmi, ljudske plese, ljudska
glasbila in godce (Kumer 1983; Kunaver 1984). Je sestavni del slovenske kul-
turne dediščine. Njen glasbeni del preučujejo etnomuzikologi pa tudi folklo-
risti. Ena pomembnejših etnomuzikologinj in folkloristk pri nas je Zmaga Ku-
mer (1927–2008). Na osnovi etnografskega dokumentacijskega gradiva, zbra-
nega na terenu, je opredelila področja glasbene kulturne dediščine in jih po-
drobno analizirala v sociokulturnem kontekstu njihovega nastajanja in ohra-
njanja skozi živo izročilo. Zanimale so jo predvsem povezave kulturne dedi-
ščine z življenjem in delom človeka. Na njeno teorijo se opiramo, ko obravna-
vamo vlogo uspavanke v življenju otroka in odraslega ter analiziramo njene
oblikovne značilnosti.
Osrednji del glasbene kulturne dediščine so ljudske pesmi, ki so še danes
del narodove kulturne dediščine (Kumer 2002). V naši zavesti jih ohranjamo
kot pesmi, ki se pojejo (Terseglav 1984). Njihov nastanek je tesno povezan
z vsakdanjim življenjem, delom, s praznovanji, z običaji in obredi (Omerzel
Terlep 1984). Pravimo, da je ljudska pesem človekova spremljevalka od rojstva
do smrti (Kunaver 1987; Klemenčič 2008). Z. Kumer (1996) jih obravnava kot
pesmi življenjskega kroga. S študijo ljudske glasbene zapuščine je opredelila
njihove značilnosti (Kumer 2002 v Borota 2015, 23):
– ljudsko pesem z melodijo se vedno poje, med besedilom in melodijo je
neločljiva povezanost;
– po vsebini, jeziku, čustvovanju, razmišljanju ustreza narodu, iz katerega
je izšla;²
– zaradi skladnosti verznega in glasbenega ritma isto besedilo pojemo
na različne melodije oz. isto melodijo uporabimo za vsebinsko različna
besedila;
uporabljamo izraz otrok. Ko želimo poudariti značilnosti v prvem letu življenja, uporabimo iz-
raz dojenček, v drugem in tretjem letu pa malček. Izraz zgodnje otroštvo pa uporabimo, ko
obravnavamo značilnosti otroka do šestega leta starosti.
² Današnjemu otroku je oddaljena prav zaradi povezave z življenjem nekoč. V besedilu ljudskih
pesmi je veliko narečnih besed in poimenovanj, ki jih danes redkeje uporabljamo. Priporočamo,
da otroško ljudsko pesem, če je le-ta vključena v vzgojno-izobraževalni proces, poučujemo v
kontekstu običajev oz. dogodkov iz preteklosti.
370
uspavanke pa tudi njen pomen za otrokov celostni in glasbeni razvoj. Ker se
uspavanka poje otroku v različnih okoljih, so nas v raziskavi zanimala stali-
šča in izkušnje vzgojiteljic in študentk, bodočih vzgojiteljic, tudi o prisotnosti
uspavanke v domačem in vrtčevskem okolju.
Uspavanka kot del slovenske kulturne dediščine
Glasbena kulturna dediščina vključuje ljudske pesmi, ljudske plese, ljudska
glasbila in godce (Kumer 1983; Kunaver 1984). Je sestavni del slovenske kul-
turne dediščine. Njen glasbeni del preučujejo etnomuzikologi pa tudi folklo-
risti. Ena pomembnejših etnomuzikologinj in folkloristk pri nas je Zmaga Ku-
mer (1927–2008). Na osnovi etnografskega dokumentacijskega gradiva, zbra-
nega na terenu, je opredelila področja glasbene kulturne dediščine in jih po-
drobno analizirala v sociokulturnem kontekstu njihovega nastajanja in ohra-
njanja skozi živo izročilo. Zanimale so jo predvsem povezave kulturne dedi-
ščine z življenjem in delom človeka. Na njeno teorijo se opiramo, ko obravna-
vamo vlogo uspavanke v življenju otroka in odraslega ter analiziramo njene
oblikovne značilnosti.
Osrednji del glasbene kulturne dediščine so ljudske pesmi, ki so še danes
del narodove kulturne dediščine (Kumer 2002). V naši zavesti jih ohranjamo
kot pesmi, ki se pojejo (Terseglav 1984). Njihov nastanek je tesno povezan
z vsakdanjim življenjem, delom, s praznovanji, z običaji in obredi (Omerzel
Terlep 1984). Pravimo, da je ljudska pesem človekova spremljevalka od rojstva
do smrti (Kunaver 1987; Klemenčič 2008). Z. Kumer (1996) jih obravnava kot
pesmi življenjskega kroga. S študijo ljudske glasbene zapuščine je opredelila
njihove značilnosti (Kumer 2002 v Borota 2015, 23):
– ljudsko pesem z melodijo se vedno poje, med besedilom in melodijo je
neločljiva povezanost;
– po vsebini, jeziku, čustvovanju, razmišljanju ustreza narodu, iz katerega
je izšla;²
– zaradi skladnosti verznega in glasbenega ritma isto besedilo pojemo
na različne melodije oz. isto melodijo uporabimo za vsebinsko različna
besedila;
uporabljamo izraz otrok. Ko želimo poudariti značilnosti v prvem letu življenja, uporabimo iz-
raz dojenček, v drugem in tretjem letu pa malček. Izraz zgodnje otroštvo pa uporabimo, ko
obravnavamo značilnosti otroka do šestega leta starosti.
² Današnjemu otroku je oddaljena prav zaradi povezave z življenjem nekoč. V besedilu ljudskih
pesmi je veliko narečnih besed in poimenovanj, ki jih danes redkeje uporabljamo. Priporočamo,
da otroško ljudsko pesem, če je le-ta vključena v vzgojno-izobraževalni proces, poučujemo v
kontekstu običajev oz. dogodkov iz preteklosti.
370
