Page 372 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 372
dana Borota in Bojana Kralj
Prepoznavni element uspavanke je refren. Sestavljen je iz besednih zvez
aja-aja, aja-tutaja, nina-nana, nine-nane, tana-nine ali huha-ha, ki dajejo
uspavanki značilen zven. Melodija, ki je po večini malotonska ali povzeta
po motivih otroške pesmi, je grajena na ponavljajočem se motivu. Tovrstna
gradnja melodije omogoča, da tisti, ki otroka uspava, besedilo sproti impro-
vizira in glede na situacijo dolžino pesmi skrajša ali podaljša. Ritem izhaja iz
besednega ritma. Cvetko (2005) meni, da glasbeni ritem otroku daje občutek
strukture sveta, melodija pa občutek oblike sveta.
Uspavanke pojemo tiho, počasi in vezano. Če pojemo otroku v naročju, pe-
tje združujemo z enakomernim zibanjem. Gibalne spodbude ob petju otroku
pomagajo razviti sposobnost občutenja enakomernega glasbenega utripa
(Trebuh 2006), ki je osnova za nadaljnji razvoj ritmičnih sposobnosti (Sloboda
2007).
Zanimivo je, da Hargraves (2001) primarno kulturno okolje opredeljuje prav
z okoljem, v katerem otroka obkrožajo uspavanke, rajalne pesmi in ljudska
glasba, ki temeljijo na skupnih glasbenih izhodiščih, kot so zmeren tempo,
ponavljajoči se melodika, tonalni vzorci in harmonija (Dowling 1982 v Har-
greaves 2001) ugotavlja, da je razvoj tonalnega občutenja povezan z zazna-
vanjem teh značilnih glasbenih vzorcev iz okolja.
Uspavanka je del bogatega glasbenega okolja, ki je za otroka do tretjega
oziroma šestega leta ključnega pomena za razvoj avdiacije – oblike glasbe-
nega mišljenja, ki omogoča razmišljanje, poustvarjanje in ustvarjanje v glas-
benem jeziku (Gordon 1997). Ti procesi se odvijajo v obdobju, ko je otrok
še neobremenjen z glasbenim okusom in odprt za sprejemanje raznovrstne
glasbe iz različnih kulturnih okolij (Gordon 1997; Trebuh 2006).
Uspavanka je eden prvih stikov otroka z glasbo in glasom odraslega (Tre-
buh 2004; Cvetko 2005; Juvančič 2009). Petje odraslega otroku omogoča, da
usmeri pozornost na odraslo osebo in z njo vzpostavi čustveno komunika-
cijo, ki spodbudno vpliva na pomnjenje in učenje glasbenih vzorcev (Trainer
1996 v Verdelj 2006). Tako se med odraslim in otrokom vzpostavita posebno
intimno glasbeno doživetje in glasbena komunikacija, v kateri otrok prido-
biva glasbene izkušnje, odrasli pa dobi priložnost za izražanje čustev (Trebuh
2006).
Ugotavljamo, da je uspavanka kot oblika otroške ljudske pesmi pomem-
ben del glasbene kulturne dediščine, petje uspavanke pa spodbudno vpliva
na otrokov celostni in glasbeni razvoj; ob tem nas preseneča dejstvo, da se
iz glasbene ustvarjalnosti za otroke vedno bolj izgublja (Terseglav 2006). Z
našo raziskavo smo želeli spodbuditi strokovno javnost, da temu izzivu na-
meni več pozornosti.
372
Prepoznavni element uspavanke je refren. Sestavljen je iz besednih zvez
aja-aja, aja-tutaja, nina-nana, nine-nane, tana-nine ali huha-ha, ki dajejo
uspavanki značilen zven. Melodija, ki je po večini malotonska ali povzeta
po motivih otroške pesmi, je grajena na ponavljajočem se motivu. Tovrstna
gradnja melodije omogoča, da tisti, ki otroka uspava, besedilo sproti impro-
vizira in glede na situacijo dolžino pesmi skrajša ali podaljša. Ritem izhaja iz
besednega ritma. Cvetko (2005) meni, da glasbeni ritem otroku daje občutek
strukture sveta, melodija pa občutek oblike sveta.
Uspavanke pojemo tiho, počasi in vezano. Če pojemo otroku v naročju, pe-
tje združujemo z enakomernim zibanjem. Gibalne spodbude ob petju otroku
pomagajo razviti sposobnost občutenja enakomernega glasbenega utripa
(Trebuh 2006), ki je osnova za nadaljnji razvoj ritmičnih sposobnosti (Sloboda
2007).
Zanimivo je, da Hargraves (2001) primarno kulturno okolje opredeljuje prav
z okoljem, v katerem otroka obkrožajo uspavanke, rajalne pesmi in ljudska
glasba, ki temeljijo na skupnih glasbenih izhodiščih, kot so zmeren tempo,
ponavljajoči se melodika, tonalni vzorci in harmonija (Dowling 1982 v Har-
greaves 2001) ugotavlja, da je razvoj tonalnega občutenja povezan z zazna-
vanjem teh značilnih glasbenih vzorcev iz okolja.
Uspavanka je del bogatega glasbenega okolja, ki je za otroka do tretjega
oziroma šestega leta ključnega pomena za razvoj avdiacije – oblike glasbe-
nega mišljenja, ki omogoča razmišljanje, poustvarjanje in ustvarjanje v glas-
benem jeziku (Gordon 1997). Ti procesi se odvijajo v obdobju, ko je otrok
še neobremenjen z glasbenim okusom in odprt za sprejemanje raznovrstne
glasbe iz različnih kulturnih okolij (Gordon 1997; Trebuh 2006).
Uspavanka je eden prvih stikov otroka z glasbo in glasom odraslega (Tre-
buh 2004; Cvetko 2005; Juvančič 2009). Petje odraslega otroku omogoča, da
usmeri pozornost na odraslo osebo in z njo vzpostavi čustveno komunika-
cijo, ki spodbudno vpliva na pomnjenje in učenje glasbenih vzorcev (Trainer
1996 v Verdelj 2006). Tako se med odraslim in otrokom vzpostavita posebno
intimno glasbeno doživetje in glasbena komunikacija, v kateri otrok prido-
biva glasbene izkušnje, odrasli pa dobi priložnost za izražanje čustev (Trebuh
2006).
Ugotavljamo, da je uspavanka kot oblika otroške ljudske pesmi pomem-
ben del glasbene kulturne dediščine, petje uspavanke pa spodbudno vpliva
na otrokov celostni in glasbeni razvoj; ob tem nas preseneča dejstvo, da se
iz glasbene ustvarjalnosti za otroke vedno bolj izgublja (Terseglav 2006). Z
našo raziskavo smo želeli spodbuditi strokovno javnost, da temu izzivu na-
meni več pozornosti.
372
