Page 97 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 97
Izgorelost in samoučinkovitost strokovnih delavk v vrtcu
povezanost omenjene komponente samoučinkovitosti z depersonalizacijo
in čustveno izčrpanostjo (Aloe, Amo in Shanahan 2014; Wang, Hall in Rahimi
2015). Znižana samoučinkovitost, vezana na motiviranje učencev, pa je bila
napovednik višje depersonalizacije in višje čustvene izčrpanosti (Wang, Hall
in Rahimi 2015).
Izgorelost in samoučinkovitost glede na delovno dobo
Raziskovalci so preučevali tudi razlike v izgorelosti in samoučinkovitosti pe-
dagoških delavcev glede na delovno dobo pedagoških delavcev. Ugoto-
vljeno je bilo, da mlajši pedagoški delavci dosegajo višjo čustveno izčrpanost
v primerjavi s starejšimi (Maslach, Jackson in Leiter 1997), za kar je literaturi
navajajo več možnih vzrokov. Tako npr. mlajši zaposleni v primerjavi s starej-
šimi kot stresnejše zaznavajo več dogodkov na delovnem mestu, saj nekatere
študije (npr. Manassero idr. 2006) kažejo, da se starost negativno povezuje z
zaznavanjem stresnosti več vidikov dela pedagoškega dela. Kot stresnejše so
mlajši pedagoški delavci zaznavali: uravnavanje vedenja otrok, pomanjkanje
časa za opravljanje delovnih nalog, neustrezno obnašanje učencev, konflikte
z učenci, poučevanje nadomestnih predmetov in doživljanje manjše kom-
petentnosti, medtem ko so starejši pedagoški delavci kot stresnejši dejavnik
zaznavali le obilico admininstrativnega dela na delovnem mestu.
Podobno o razlikah med starostnimi skupinami udeležencev v študiji
glede občutka samoučinkovitosti na delovnem mestu poročata tudi M. Tscha-
nnen-Moran in A. Woolfolk Hoy (2007), ki ugotavljata, da imajo pedagoški
delavci začetniki (do 3 let delovnih izkušenj) nižjo samoučinkovitost (tako
splošno samoučinkovitost kot tudi samoučinkovitost za poučevanje in za
uravnavanje vedenja) kot pa izkušenejši učitelji (nad 4 leta izkušenj). Razlog
naj bi bil v tem, da pedagoški delavci na začetku svoje poklicne poti še ni-
majo veliko lastnih izkušenj (Javrh 2007; Čotar Konrad in Štemberger 2018),
ki predstavljajo enega izmed ključnih virov oblikovanja občutka samoučin-
kovitosti. Prepričanja o lastni učinkovitosti se namreč razvijajo na podlagi
štirih virov: (i) s pomočjo lastnih izkušenj, (ii) preko posrednih izkušenj (z
opazovanjem drugih), (iii) preko povratne informacije s strani drugih (pre-
pričevanje, spodbude, nasveti) ter (iv) preko sovplivanja različnih psihofizič-
nih stanj (npr. tesnoba, ugodje), ki spremljajo izvedbo aktivnosti. Študija M.
Tschannen-Moran in A. Woolfolk Hoy (2007) kaže, da so za učitelje začetnike
pomembnejši napovedniki samoučinkovitosti povratne informacije s strani
drugih in še vedno manj bogate lastne izkušnje, pri izkušenejših učiteljih pa
samoučinkovitost napoveduje predvsem lastna izkušnja.
Slednje ugotovitve o razlikah v stopnji samoučinkovitosti glede na de-
97
povezanost omenjene komponente samoučinkovitosti z depersonalizacijo
in čustveno izčrpanostjo (Aloe, Amo in Shanahan 2014; Wang, Hall in Rahimi
2015). Znižana samoučinkovitost, vezana na motiviranje učencev, pa je bila
napovednik višje depersonalizacije in višje čustvene izčrpanosti (Wang, Hall
in Rahimi 2015).
Izgorelost in samoučinkovitost glede na delovno dobo
Raziskovalci so preučevali tudi razlike v izgorelosti in samoučinkovitosti pe-
dagoških delavcev glede na delovno dobo pedagoških delavcev. Ugoto-
vljeno je bilo, da mlajši pedagoški delavci dosegajo višjo čustveno izčrpanost
v primerjavi s starejšimi (Maslach, Jackson in Leiter 1997), za kar je literaturi
navajajo več možnih vzrokov. Tako npr. mlajši zaposleni v primerjavi s starej-
šimi kot stresnejše zaznavajo več dogodkov na delovnem mestu, saj nekatere
študije (npr. Manassero idr. 2006) kažejo, da se starost negativno povezuje z
zaznavanjem stresnosti več vidikov dela pedagoškega dela. Kot stresnejše so
mlajši pedagoški delavci zaznavali: uravnavanje vedenja otrok, pomanjkanje
časa za opravljanje delovnih nalog, neustrezno obnašanje učencev, konflikte
z učenci, poučevanje nadomestnih predmetov in doživljanje manjše kom-
petentnosti, medtem ko so starejši pedagoški delavci kot stresnejši dejavnik
zaznavali le obilico admininstrativnega dela na delovnem mestu.
Podobno o razlikah med starostnimi skupinami udeležencev v študiji
glede občutka samoučinkovitosti na delovnem mestu poročata tudi M. Tscha-
nnen-Moran in A. Woolfolk Hoy (2007), ki ugotavljata, da imajo pedagoški
delavci začetniki (do 3 let delovnih izkušenj) nižjo samoučinkovitost (tako
splošno samoučinkovitost kot tudi samoučinkovitost za poučevanje in za
uravnavanje vedenja) kot pa izkušenejši učitelji (nad 4 leta izkušenj). Razlog
naj bi bil v tem, da pedagoški delavci na začetku svoje poklicne poti še ni-
majo veliko lastnih izkušenj (Javrh 2007; Čotar Konrad in Štemberger 2018),
ki predstavljajo enega izmed ključnih virov oblikovanja občutka samoučin-
kovitosti. Prepričanja o lastni učinkovitosti se namreč razvijajo na podlagi
štirih virov: (i) s pomočjo lastnih izkušenj, (ii) preko posrednih izkušenj (z
opazovanjem drugih), (iii) preko povratne informacije s strani drugih (pre-
pričevanje, spodbude, nasveti) ter (iv) preko sovplivanja različnih psihofizič-
nih stanj (npr. tesnoba, ugodje), ki spremljajo izvedbo aktivnosti. Študija M.
Tschannen-Moran in A. Woolfolk Hoy (2007) kaže, da so za učitelje začetnike
pomembnejši napovedniki samoučinkovitosti povratne informacije s strani
drugih in še vedno manj bogate lastne izkušnje, pri izkušenejših učiteljih pa
samoučinkovitost napoveduje predvsem lastna izkušnja.
Slednje ugotovitve o razlikah v stopnji samoučinkovitosti glede na de-
97
