Page 100 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 100
bara Kopačin in Matija Jenko
sedilo ustrezne pesmi najprej izrekajo enakomerno z izrazito artikulacijo v
ritmu verza, nato se osnovna izreka verzov obogati z novimi ritmičnimi vse-
binami in prenese v ritem pomenskih ali nepomenskih zlogov. Vse to se lahko
popestri z vnašanjem gibanja (korakanjem, nakazovanjem . . .) (Oblak 2001).
Med poukom glasbene umetnosti se učenci spoznavajo tudi z glasbili ter
se urijo v igranju nanje, med tem lahko spoznajo glasbene pojme in slikovne
zapise ritmičnih, melodičnih zapisov ali harmonične spremljave pesmi ter
razvijajo zvočno senzibilnost. Z igranjem ritmično-melodičnih celot ali in-
strumentalnih vsebin na glasbila najprej raziskujejo zvok in spoznavajo raz-
lične zvočne barve. V razredu igrajo na lastna, improvizirana in ljudska glas-
bila ter Orffov instrumentarij (Ministrstvo za šolstvo in šport 2011; Oblak 2001;
Slosar 2007).
Poslušanje glasbe, ki je pogojeno z zbranostjo in s pozornostjo, ki učence
usmerja, da sledijo poteku zvočne vsebine v določenem času, je še eden
od sestavnih delov prej omenjenih glasbenih dejavnostih. Za glasbeno rast
učencev je zelo pomembno, da že zgodaj poslušajo oziroma slišijo čim več
kakovostne glasbe, ki jo s sistematičnim in aktivnim poslušanjem doživljajo
ter razumejo. S takšnim poslušanjem pa glasba v njih spodbuja tako spo-
znavne kot tudi čustvene funkcije. Če imajo s poslušanjem glasbe pozitivne
izkušnje, se njihova zbranost in pozornost stopnjujeta. Je pa sposobnost po-
slušanja glasbe odvisna tudi od širšega okolja, zaradi česar morajo učitelji v
šoli še posebej odgovorno in domiselno načrtovati ter uresničevati posluša-
nje glasbe (Denac 2010; Oblak 2002b; Pesek 1997). Učenci se pri glasbeni de-
javnosti poslušanja urijo v različnih vidikih poslušanja (pozornem doživljaj-
skem, doživljajsko-analitičnem ter analitičnem poslušanju) glasbe. Spozna-
vajo poimenovanja glasbil, glasbene oblike, pojme in sestave, poglabljajo
sposobnost doživljanja ter prepoznavajo, razlikujejo in urejajo zvočne barve
glasov oziroma glasbil, poleg tega pa tudi lastnosti tonov, jakost, hitrost in
smer melodije ter naravo skladb, ki jih spoznavajo, ter posamezne izvajalce
(Ministrstvo za šolstvo in šport 2011).
V vzgojno-izobraževalnem procesu je ustvarjalnost aktivna oblika učenja,
ki se izraža v glasbenem izvajanju, poslušanju, ustvarjanju in poustvarjanju.
Lahko jo razumemo tudi kot obliko aktivne komunikacije v umetniškem je-
ziku ali kot raziskovalni proces. Pri pouku glasbene umetnosti ustvarjanje
ohranja, spodbuja in razvija spontana ustvarjalna hotenja učencev ter jih
usmerja v ustvarjalnost v glasbi, ob glasbi in zunaj nje. Učenci namreč z la-
stnim glasbenim ustvarjanjem, ki poteka v obliki izvajanja (odkrivanja glas-
beno izraznih in oblikovnih zakonitosti), doživljajo in estetsko poustvarjajo
glasbene vsebine (preizkušajo, preučujejo in odkrivajo sredstva interpreta-
100
sedilo ustrezne pesmi najprej izrekajo enakomerno z izrazito artikulacijo v
ritmu verza, nato se osnovna izreka verzov obogati z novimi ritmičnimi vse-
binami in prenese v ritem pomenskih ali nepomenskih zlogov. Vse to se lahko
popestri z vnašanjem gibanja (korakanjem, nakazovanjem . . .) (Oblak 2001).
Med poukom glasbene umetnosti se učenci spoznavajo tudi z glasbili ter
se urijo v igranju nanje, med tem lahko spoznajo glasbene pojme in slikovne
zapise ritmičnih, melodičnih zapisov ali harmonične spremljave pesmi ter
razvijajo zvočno senzibilnost. Z igranjem ritmično-melodičnih celot ali in-
strumentalnih vsebin na glasbila najprej raziskujejo zvok in spoznavajo raz-
lične zvočne barve. V razredu igrajo na lastna, improvizirana in ljudska glas-
bila ter Orffov instrumentarij (Ministrstvo za šolstvo in šport 2011; Oblak 2001;
Slosar 2007).
Poslušanje glasbe, ki je pogojeno z zbranostjo in s pozornostjo, ki učence
usmerja, da sledijo poteku zvočne vsebine v določenem času, je še eden
od sestavnih delov prej omenjenih glasbenih dejavnostih. Za glasbeno rast
učencev je zelo pomembno, da že zgodaj poslušajo oziroma slišijo čim več
kakovostne glasbe, ki jo s sistematičnim in aktivnim poslušanjem doživljajo
ter razumejo. S takšnim poslušanjem pa glasba v njih spodbuja tako spo-
znavne kot tudi čustvene funkcije. Če imajo s poslušanjem glasbe pozitivne
izkušnje, se njihova zbranost in pozornost stopnjujeta. Je pa sposobnost po-
slušanja glasbe odvisna tudi od širšega okolja, zaradi česar morajo učitelji v
šoli še posebej odgovorno in domiselno načrtovati ter uresničevati posluša-
nje glasbe (Denac 2010; Oblak 2002b; Pesek 1997). Učenci se pri glasbeni de-
javnosti poslušanja urijo v različnih vidikih poslušanja (pozornem doživljaj-
skem, doživljajsko-analitičnem ter analitičnem poslušanju) glasbe. Spozna-
vajo poimenovanja glasbil, glasbene oblike, pojme in sestave, poglabljajo
sposobnost doživljanja ter prepoznavajo, razlikujejo in urejajo zvočne barve
glasov oziroma glasbil, poleg tega pa tudi lastnosti tonov, jakost, hitrost in
smer melodije ter naravo skladb, ki jih spoznavajo, ter posamezne izvajalce
(Ministrstvo za šolstvo in šport 2011).
V vzgojno-izobraževalnem procesu je ustvarjalnost aktivna oblika učenja,
ki se izraža v glasbenem izvajanju, poslušanju, ustvarjanju in poustvarjanju.
Lahko jo razumemo tudi kot obliko aktivne komunikacije v umetniškem je-
ziku ali kot raziskovalni proces. Pri pouku glasbene umetnosti ustvarjanje
ohranja, spodbuja in razvija spontana ustvarjalna hotenja učencev ter jih
usmerja v ustvarjalnost v glasbi, ob glasbi in zunaj nje. Učenci namreč z la-
stnim glasbenim ustvarjanjem, ki poteka v obliki izvajanja (odkrivanja glas-
beno izraznih in oblikovnih zakonitosti), doživljajo in estetsko poustvarjajo
glasbene vsebine (preizkušajo, preučujejo in odkrivajo sredstva interpreta-
100
