Page 264 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 264
arina Česnik in Janez Drobnič
lah so več težav beležili pri obravnavi nove učne vsebine v okviru angleščine,
slovenščine (pisanje, branje, bralno razumevanje) in matematike (računanje).
Kot ustreznejšega pa se ga ocenjuje za npr. likovno in glasbeno umetnost.
V raziskavi Eve Kovačič (2021) se je izkazalo, da 43,5 učencev pri glasbeni
umetnosti na daljavo ni imelo težav, 35,7 pomoči nikoli ni potrebovalo ozi-
roma jo je potrebovalo zgolj včasih (25,2 ). A Eva Kovačič (2021) opozarja,
da več kot polovica učencev meni, da so bila pri pouku glasbe na daljavo
manj uspešni kot pa v učilnici (53,9 ). V povprečju obstaja statistično po-
membna razlika med znanjem učencev v učilnici in znanjem glasbene ume-
tnosti preko pouka na daljavo (Kovačič 2021). Najverjetneje je to povezano
z vlogo učitelja pri predmetu in s težavnostjo samega predmeta. Hana Kla-
kočer (2021) namreč ugotavlja, da so učenci največ pomoči potrebovali pri
matematiki, slovenščini in angleščini. Posledično so najverjetneje tudi zato
učenci mnenja, da je najučinkovitejši način za usvajanje in utrjevanje učnih
vsebin na daljavo preko videosrečanja z učiteljem in s sošolci (58,6 ), razlaga
snovi z vizualno ponazoritvijo (npr. PowerPointova predstavitev) (41,4 ) ali s
pomočjo bele table (37,1 ); manj pa za primeren način ocenjujejo videopo-
snetke z razlago učitelja (31,4 ) in reševanje delovnih listov oziroma nalog
iz delovnega zvezka (24,3 ) (Klakočer 2021). Posledično predvidevamo, da je
učinkovitost izobraževanja na daljavo glede razumljivosti same snovi pove-
zana z učiteljevim zavedanjem pomembnosti lastne razlage in stika z učenci.
To potrjujemo z ugotovitvami Tanje Vesenjak (2021), da se je v izobraževa-
nju otrok s posebnimi potrebami v posebnem programu vzgoje in izobraže-
vanja večkrat pojavil problem, ker je poučevanje potekalo tako, da so bile s
strani učiteljev dejavnosti poslane staršem otrok s posebnimi potrebami, ki
so jih potem izvajali starši. Avtor posledično ugotavlja, da starši niso bili do-
volj usposobljeni za podajanje znanja, kar je pripeljalo do njihove morebitne
preobremenjenosti.
V skladu z navedenim se kot pomembno prepoznava tudi starost otrok, za-
radi njihove samostojnosti pri uporabi IKT, učenju doma, upravljanju s časom
itn. Tanja Vesenjak (2021) prepoznava, da je za prvo triado OŠ izobraževanje
na daljavo manj primerno, ker otroci pri šolskem delu in uporabi IKT doma
potrebujejo pomoč staršev.
V skladu z navedenim se pojavlja vprašanje primernosti pouka na daljavo
za različne starostne skupine otrok in nujnosti osebnega stika (na daljavo,
preko videokonferenčnega sistema) za kateri koli predmet, kjer se podaja
nova učna snov, vse dokler je učenci ne usvojijo. Kot ustreznejši se pouk na
daljavo ocenjuje za starejše učence – npr. po prvi triadi osnovne šole –, saj
naj bi bili samostojnejši kot mlajši učenci. Slednji namreč v procesu učenja
264
lah so več težav beležili pri obravnavi nove učne vsebine v okviru angleščine,
slovenščine (pisanje, branje, bralno razumevanje) in matematike (računanje).
Kot ustreznejšega pa se ga ocenjuje za npr. likovno in glasbeno umetnost.
V raziskavi Eve Kovačič (2021) se je izkazalo, da 43,5 učencev pri glasbeni
umetnosti na daljavo ni imelo težav, 35,7 pomoči nikoli ni potrebovalo ozi-
roma jo je potrebovalo zgolj včasih (25,2 ). A Eva Kovačič (2021) opozarja,
da več kot polovica učencev meni, da so bila pri pouku glasbe na daljavo
manj uspešni kot pa v učilnici (53,9 ). V povprečju obstaja statistično po-
membna razlika med znanjem učencev v učilnici in znanjem glasbene ume-
tnosti preko pouka na daljavo (Kovačič 2021). Najverjetneje je to povezano
z vlogo učitelja pri predmetu in s težavnostjo samega predmeta. Hana Kla-
kočer (2021) namreč ugotavlja, da so učenci največ pomoči potrebovali pri
matematiki, slovenščini in angleščini. Posledično so najverjetneje tudi zato
učenci mnenja, da je najučinkovitejši način za usvajanje in utrjevanje učnih
vsebin na daljavo preko videosrečanja z učiteljem in s sošolci (58,6 ), razlaga
snovi z vizualno ponazoritvijo (npr. PowerPointova predstavitev) (41,4 ) ali s
pomočjo bele table (37,1 ); manj pa za primeren način ocenjujejo videopo-
snetke z razlago učitelja (31,4 ) in reševanje delovnih listov oziroma nalog
iz delovnega zvezka (24,3 ) (Klakočer 2021). Posledično predvidevamo, da je
učinkovitost izobraževanja na daljavo glede razumljivosti same snovi pove-
zana z učiteljevim zavedanjem pomembnosti lastne razlage in stika z učenci.
To potrjujemo z ugotovitvami Tanje Vesenjak (2021), da se je v izobraževa-
nju otrok s posebnimi potrebami v posebnem programu vzgoje in izobraže-
vanja večkrat pojavil problem, ker je poučevanje potekalo tako, da so bile s
strani učiteljev dejavnosti poslane staršem otrok s posebnimi potrebami, ki
so jih potem izvajali starši. Avtor posledično ugotavlja, da starši niso bili do-
volj usposobljeni za podajanje znanja, kar je pripeljalo do njihove morebitne
preobremenjenosti.
V skladu z navedenim se kot pomembno prepoznava tudi starost otrok, za-
radi njihove samostojnosti pri uporabi IKT, učenju doma, upravljanju s časom
itn. Tanja Vesenjak (2021) prepoznava, da je za prvo triado OŠ izobraževanje
na daljavo manj primerno, ker otroci pri šolskem delu in uporabi IKT doma
potrebujejo pomoč staršev.
V skladu z navedenim se pojavlja vprašanje primernosti pouka na daljavo
za različne starostne skupine otrok in nujnosti osebnega stika (na daljavo,
preko videokonferenčnega sistema) za kateri koli predmet, kjer se podaja
nova učna snov, vse dokler je učenci ne usvojijo. Kot ustreznejši se pouk na
daljavo ocenjuje za starejše učence – npr. po prvi triadi osnovne šole –, saj
naj bi bili samostojnejši kot mlajši učenci. Slednji namreč v procesu učenja
264
