Page 335 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 335
Izziv praktičnega učenja študentov ob podpori šolanju na daljavo v času covida-19
o doživljanju drugega (Š15: »Ta situacija je bila nekaj neznanega in negoto-
vega, ne zgolj zame, ampak tudi za ostale.«) in potrebne odzive (Š30: »Ver-
jamem, da smo se kot socialnopedagoška stroka ustrezno odzvali na okoli-
ščine, v katerih smo se znašli.« Š50: »Odzivnost šolstva na krizne situacije je
tukaj ključna.«). O podobnih uvidih študentov socialnega dela v težavnost in
zahtevnost situacije pandemije covida-19 in o tem, s čim se ljudje soočajo,
poroča tudi raziskava Ashley Davis in Rebecce Mirick (2021). Med pomemb-
nejšimi in večkrat izpostavljenimi novimi praksami študentje navajajo nepo-
sredni vstop v domače okolje (Š4: »Pomoč je v času epidemije iz šolskih zidov
prišla v domačo dnevno sobo.« Š52: »[. . .] smo imeli možnost vzpostaviti stik
z družino.«), za kar kot stroka vemo, da je bilo do te izredne situacije vedno
težko najti pot (Š28: »[. . .], kar je sicer v ›normalnem stanju‹ težje dostopno.«),
četudi je delovanje v življenjskem prostoru uporabnika (7), eden temeljnih
konceptov socialne pedagogike (Grunwald in Thiersch 2008).
Le nekaj študentov je izkušnjo doživelo kot negativno in v njej tudi po
zaključnem reflektiranju niso prepoznali pridobitev ter niso spremenili per-
spektive ne tekom procesa in ne po njem. Ti so navedli doživljanje neprijetnih
čustev tudi po že pridobljeni izkušnji. Iz njihovih opisov izhaja izguba načr-
tovanega (4) oziroma da prilagojeno praktično usposabljanje ni bilo ustre-
zen nadomestek načrtovanemu. Ti študentje so nezadovoljstvo izrazili skozi
očitek, da to ni prava praksa, in tudi skozi izražen občutek izkoriščenosti (Š5:
»Zdi se mi, da smo bili nekako izrabljani s strani šol, ki so to potrebovale, jaz
sam pa od tega nisem imel praktično nič.«) in dodatne obveznosti (Š22: »[. . .],
ki v resnici sama po sebi nima nekega smisla.«), celo jeze na fakulteto. V al-
ternativi načrtovanega praktičnega učenja so ti študentje bolj kot kakršne
koli pridobitve prepoznali oziroma jo vezali na prikrajšanost za načrtovano
prakso (Š21: »Počutim se prikrajšan za zelo pomembne izkušnje.«), češ da jim
je bila ta odvzeta (Š26: »Še vedno sem mnenja, da sem bil za ceno te izkušnje
morda oropan neke druge.«) in da se niso naučili ničesar novega, da je bilo
podporno delovanje zanje nekoristno (Š5: »Na žalost sem imel občutek, da je
bila tukaj naša vloga pomoč drugim, kar sicer zadeva socialnega pedagoga,
vendar pa sem si v tem primeru res želel prakso kot nekaj sebi v korist.«) in jim
ni prineslo potrebnih izkušenj (Š22: »[. . .], ki bi jih morali pridobiti.«). Iz poro-
čanja nekaterih izhaja tudi vprašanje razumevanja namena pomoči, medtem
ko drugi razmišljajo prav o tem (Š11: »Neredko v neki izkušnji ne prepoznamo
smisla in koristi, dokler ne naletimo na podobno izkušnjo.«). Analiza v tem
delu pokaže tudi razlike v zmožnosti sprejemanja sprememb, na katere ni-
mamo vpliva, in sprijaznjenja z njimi (Š22: »Sem še vedno mnenja, da nisem
dobil vsega, kar bi moral, če bi se praktično usposabljanje odvijalo tako, kot je
335
o doživljanju drugega (Š15: »Ta situacija je bila nekaj neznanega in negoto-
vega, ne zgolj zame, ampak tudi za ostale.«) in potrebne odzive (Š30: »Ver-
jamem, da smo se kot socialnopedagoška stroka ustrezno odzvali na okoli-
ščine, v katerih smo se znašli.« Š50: »Odzivnost šolstva na krizne situacije je
tukaj ključna.«). O podobnih uvidih študentov socialnega dela v težavnost in
zahtevnost situacije pandemije covida-19 in o tem, s čim se ljudje soočajo,
poroča tudi raziskava Ashley Davis in Rebecce Mirick (2021). Med pomemb-
nejšimi in večkrat izpostavljenimi novimi praksami študentje navajajo nepo-
sredni vstop v domače okolje (Š4: »Pomoč je v času epidemije iz šolskih zidov
prišla v domačo dnevno sobo.« Š52: »[. . .] smo imeli možnost vzpostaviti stik
z družino.«), za kar kot stroka vemo, da je bilo do te izredne situacije vedno
težko najti pot (Š28: »[. . .], kar je sicer v ›normalnem stanju‹ težje dostopno.«),
četudi je delovanje v življenjskem prostoru uporabnika (7), eden temeljnih
konceptov socialne pedagogike (Grunwald in Thiersch 2008).
Le nekaj študentov je izkušnjo doživelo kot negativno in v njej tudi po
zaključnem reflektiranju niso prepoznali pridobitev ter niso spremenili per-
spektive ne tekom procesa in ne po njem. Ti so navedli doživljanje neprijetnih
čustev tudi po že pridobljeni izkušnji. Iz njihovih opisov izhaja izguba načr-
tovanega (4) oziroma da prilagojeno praktično usposabljanje ni bilo ustre-
zen nadomestek načrtovanemu. Ti študentje so nezadovoljstvo izrazili skozi
očitek, da to ni prava praksa, in tudi skozi izražen občutek izkoriščenosti (Š5:
»Zdi se mi, da smo bili nekako izrabljani s strani šol, ki so to potrebovale, jaz
sam pa od tega nisem imel praktično nič.«) in dodatne obveznosti (Š22: »[. . .],
ki v resnici sama po sebi nima nekega smisla.«), celo jeze na fakulteto. V al-
ternativi načrtovanega praktičnega učenja so ti študentje bolj kot kakršne
koli pridobitve prepoznali oziroma jo vezali na prikrajšanost za načrtovano
prakso (Š21: »Počutim se prikrajšan za zelo pomembne izkušnje.«), češ da jim
je bila ta odvzeta (Š26: »Še vedno sem mnenja, da sem bil za ceno te izkušnje
morda oropan neke druge.«) in da se niso naučili ničesar novega, da je bilo
podporno delovanje zanje nekoristno (Š5: »Na žalost sem imel občutek, da je
bila tukaj naša vloga pomoč drugim, kar sicer zadeva socialnega pedagoga,
vendar pa sem si v tem primeru res želel prakso kot nekaj sebi v korist.«) in jim
ni prineslo potrebnih izkušenj (Š22: »[. . .], ki bi jih morali pridobiti.«). Iz poro-
čanja nekaterih izhaja tudi vprašanje razumevanja namena pomoči, medtem
ko drugi razmišljajo prav o tem (Š11: »Neredko v neki izkušnji ne prepoznamo
smisla in koristi, dokler ne naletimo na podobno izkušnjo.«). Analiza v tem
delu pokaže tudi razlike v zmožnosti sprejemanja sprememb, na katere ni-
mamo vpliva, in sprijaznjenja z njimi (Š22: »Sem še vedno mnenja, da nisem
dobil vsega, kar bi moral, če bi se praktično usposabljanje odvijalo tako, kot je
335
