Page 100 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 100
ra Štirn Janota in Darja Štirn
motivacije in uživanja v učenju (PISA 2018 in 2020), ter s slabšimi zmožnostmi
za pozorno opazovanje, ki je pomemben korak v procesu raziskovanja, na
kar so opozorili avtorji analize projekta NA-MA POTI 2022. Narativni obrat k
proučevanju stvarnosti (glej Štirn Janota, Kroflič in Štirn Koren 2022), v kate-
rem je pripovedovanje osrednja dejavnost, dogodek, ki spodbuja raznolike
poglede na svet in odpira prostor raznolikim interpretacijam, je torej nujen.
Zgodba oziroma mitos je oblika predstavljene realnosti, človeških dejanj, s
pomočjo katere dobimo vpogled v resnico upodobljene življenjske zgodbe
in pomenov, ki jih s svojimi dejanji ustvarjajo njeni akterji, »pripovedovati (na-
rrare) (pa) pomeni hkrati vedeti na specifičen način (gnarus)« (Bruner 2002,
27), na način, ki je kontekstualno občutljiv, ki podpira koncept ontološkega
angažmaja otrok in mladostnikov ter spodbuja kritično premišljevanje o sebi,
drugem in svetu ter omogoča ustvarjalno upodobitev idej in doživljanj.
(Do)živete zgodbe v projektu SKUM
Projekt Razvijanje sporazumevalnih zmožnosti s kulturno-umetnostno vzgo-
jo (v nadaljevanju SKUM) je izhajal iz pojmovanja umetniške izkušnje kot
specifične oblike izkustvenega učenja, ki je nekje na sredi med izkušnjo v
konkretnem okolju in abstraktnim opisom obravnavanega pojava. Na ta
način umetniška izkušnja omogoča nekatere nove kvalitete spoznavnih in
doživljajskih procesov, ki jih danes opisujemo s koncepti vrhunske izkušnje
(angl. peak experience), zanosa (angl. flow) in utelešene vednosti (angl. embo-
died knowledge) (Kroflič 2018). Kot nadaljuje Kroflič (2018, str. 41): »[P]režetost
spoznavnih in doživljajskih procesov z opisanimi kvalitetami pa lahko ob-
stoječe didaktične zasnove vzgajanja in poučevanja obogati s pristopi, ki
obetajo močnejši osebni angažma otrok/učencev/dijakov, razvoj novih oblik
in metod aktivnega učenja in spreminjanje tradicionalne vzgoje učitelja in
učenca/dijaka v pedagoških situacijah.« Tako razumljena umetniška izkušnja
ima pedagoški potencial, saj otrokom in mladostnikom omogoča ustvarjalno
eksperimentiranje z učnimi vsebinami, spodbuja jih k razmišljanju in izraža-
nju, »kako so v svetu, s svetom in ne le samo s samim seboj« (Biesta 2017).
Preko umetnosti otroci in mladostniki postanejo radovedni, občutljivi ter do-
življanja povežejo s svojimi realnimi ali tudi imaginarnimi (kot da) zgodbami
in subjektivno doživijo izbrano vsebino.
Ob tem, da smo v SKUM skozi različne umetniške jezike iskali prostore
in razvijali načine za spodbujanje doživljanja ter pridobivanja znanja skozi
neposreden stik z umetniškimi deli in za spodbujanje izražanja skozi lastno
ustvarjalnost, je bila posebna pozornost namenjena zgodbam – pripovedo-
vanju s fotografijo, besedo, tudi likovnimi in plesnimi izrazi – in poslušanju v
100
motivacije in uživanja v učenju (PISA 2018 in 2020), ter s slabšimi zmožnostmi
za pozorno opazovanje, ki je pomemben korak v procesu raziskovanja, na
kar so opozorili avtorji analize projekta NA-MA POTI 2022. Narativni obrat k
proučevanju stvarnosti (glej Štirn Janota, Kroflič in Štirn Koren 2022), v kate-
rem je pripovedovanje osrednja dejavnost, dogodek, ki spodbuja raznolike
poglede na svet in odpira prostor raznolikim interpretacijam, je torej nujen.
Zgodba oziroma mitos je oblika predstavljene realnosti, človeških dejanj, s
pomočjo katere dobimo vpogled v resnico upodobljene življenjske zgodbe
in pomenov, ki jih s svojimi dejanji ustvarjajo njeni akterji, »pripovedovati (na-
rrare) (pa) pomeni hkrati vedeti na specifičen način (gnarus)« (Bruner 2002,
27), na način, ki je kontekstualno občutljiv, ki podpira koncept ontološkega
angažmaja otrok in mladostnikov ter spodbuja kritično premišljevanje o sebi,
drugem in svetu ter omogoča ustvarjalno upodobitev idej in doživljanj.
(Do)živete zgodbe v projektu SKUM
Projekt Razvijanje sporazumevalnih zmožnosti s kulturno-umetnostno vzgo-
jo (v nadaljevanju SKUM) je izhajal iz pojmovanja umetniške izkušnje kot
specifične oblike izkustvenega učenja, ki je nekje na sredi med izkušnjo v
konkretnem okolju in abstraktnim opisom obravnavanega pojava. Na ta
način umetniška izkušnja omogoča nekatere nove kvalitete spoznavnih in
doživljajskih procesov, ki jih danes opisujemo s koncepti vrhunske izkušnje
(angl. peak experience), zanosa (angl. flow) in utelešene vednosti (angl. embo-
died knowledge) (Kroflič 2018). Kot nadaljuje Kroflič (2018, str. 41): »[P]režetost
spoznavnih in doživljajskih procesov z opisanimi kvalitetami pa lahko ob-
stoječe didaktične zasnove vzgajanja in poučevanja obogati s pristopi, ki
obetajo močnejši osebni angažma otrok/učencev/dijakov, razvoj novih oblik
in metod aktivnega učenja in spreminjanje tradicionalne vzgoje učitelja in
učenca/dijaka v pedagoških situacijah.« Tako razumljena umetniška izkušnja
ima pedagoški potencial, saj otrokom in mladostnikom omogoča ustvarjalno
eksperimentiranje z učnimi vsebinami, spodbuja jih k razmišljanju in izraža-
nju, »kako so v svetu, s svetom in ne le samo s samim seboj« (Biesta 2017).
Preko umetnosti otroci in mladostniki postanejo radovedni, občutljivi ter do-
življanja povežejo s svojimi realnimi ali tudi imaginarnimi (kot da) zgodbami
in subjektivno doživijo izbrano vsebino.
Ob tem, da smo v SKUM skozi različne umetniške jezike iskali prostore
in razvijali načine za spodbujanje doživljanja ter pridobivanja znanja skozi
neposreden stik z umetniškimi deli in za spodbujanje izražanja skozi lastno
ustvarjalnost, je bila posebna pozornost namenjena zgodbam – pripovedo-
vanju s fotografijo, besedo, tudi likovnimi in plesnimi izrazi – in poslušanju v
100
