Page 98 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 98
ra Štirn Janota in Darja Štirn
Tako je dijakinja tretjega letnika posredno, preko zgodbe o sovi, izrazila
svoje doživljanje pandemije.¹ Zgodba, kot oblika narativne vednosti, se je za
dijakinjo izkazala pomembna za upodobitev eksistencialne izkušnje, ki je s
tem, ko je bila povedana, omogočila sprostitev, olajšanje strahu, skrbi, ki jo
je doživljala. Izkazala pa se je pomembna tudi za poslušalce, ki so se vživeli v
doživljanje dijakinje, se občutljivo odzvali in premišljevali ter predelovali tudi
svoje izkušnje. Delili so si zgodbe o koronskem svetu, ki ga preletava sova,
svoj pogled in misli, doživljanja o svetu.
V prispevku bomo z opisi posameznih primerov projektnih aktivnosti, ki jih
spremljajo tudi ugotovitve sprotnih evalvacij, prikazali, kako smo narativno
vednost v projektu Razvijanje sporazumevalnih zmožnosti s kulturno ume-
tnostno vzgojo (SKUM) izpostavili kot pomembno z vidika otroka in mlado-
stnika ter učitelja. Izpostavili bomo pomen zgodbe kot tiste, ki otroka in mla-
dostnika vabi, da svoja opazovanja sveta in odnosov v svetu izrazita skozi
zgodbo, kar se je izkazalo še posebej pomembno v času zaprtja šol ter kot
pripomoček pri razumevanju učnih vsebin. Osredotočili se bomo na pomen
zgodbe za učitelja, ki mu z zbirom zgodb učenje postaja (bolj) vidno ter omo-
goča bolj poglobljeno refleksijo o učnem procesu.
Zgodba kot prvoosebna izkušnja, narativna vednost
in poetskost učenja
Kearney (2016) svojo knjigo O zgodbah prične z razmišljanjem, da je pripove-
dovanje zgodb za človeški rod nekaj temeljnega in da so si ljudje že od nekdaj
pripovedovali zgodbe, da bi preko njih sebe pojasnili sebi in drugim. Kot za-
piše, je »zgodba tista, ki nam daje svet, ki si ga lahko delimo« (str. 15). Zgodba
je način, kako dogodek spremenimo v izkušnjo na način, da mu dodamo po-
men in ga celovito predstavimo bralcu/poslušalcu (Webster in Mertova 2007
v Kroflič 2021). Pripovedovanje zgodb omogoča vznik narativne vednosti, ta
pa vključuje zmožnost oblikovanja in pripovedovanja, preko katerih mislimo
in ubesedujemo naše življenje s spomini na preteklost, pogledom na seda-
njost in vizijo prihodnosti, predelujemo tesnobne, lahko tudi travmatične iz-
kušnje, razvijamo spodobnost kontekstualno občutljivega praktičnega pre-
sojanja (gr. phronesis). Narativna vednost podpira občutljivo vživetje v per-
spektivo drugih udeležencev neke situacije, omogoča kritično vstopanje v
družbeno realnost ter krepi aktivno poslušanje in učenje od drugega (več
glej v Kroflič 2017 in Štirn Janota 2015).
¹ Navedeni odlomek je iz zgodbe dijakinje Vite Kulčar na podlagi vsebine Pripovedovanje zgodb,
ki je v okviru projekta SKUM v času prvega zaprtja šol (marca 2020, v času pandemije) potekala
na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer.
98
Tako je dijakinja tretjega letnika posredno, preko zgodbe o sovi, izrazila
svoje doživljanje pandemije.¹ Zgodba, kot oblika narativne vednosti, se je za
dijakinjo izkazala pomembna za upodobitev eksistencialne izkušnje, ki je s
tem, ko je bila povedana, omogočila sprostitev, olajšanje strahu, skrbi, ki jo
je doživljala. Izkazala pa se je pomembna tudi za poslušalce, ki so se vživeli v
doživljanje dijakinje, se občutljivo odzvali in premišljevali ter predelovali tudi
svoje izkušnje. Delili so si zgodbe o koronskem svetu, ki ga preletava sova,
svoj pogled in misli, doživljanja o svetu.
V prispevku bomo z opisi posameznih primerov projektnih aktivnosti, ki jih
spremljajo tudi ugotovitve sprotnih evalvacij, prikazali, kako smo narativno
vednost v projektu Razvijanje sporazumevalnih zmožnosti s kulturno ume-
tnostno vzgojo (SKUM) izpostavili kot pomembno z vidika otroka in mlado-
stnika ter učitelja. Izpostavili bomo pomen zgodbe kot tiste, ki otroka in mla-
dostnika vabi, da svoja opazovanja sveta in odnosov v svetu izrazita skozi
zgodbo, kar se je izkazalo še posebej pomembno v času zaprtja šol ter kot
pripomoček pri razumevanju učnih vsebin. Osredotočili se bomo na pomen
zgodbe za učitelja, ki mu z zbirom zgodb učenje postaja (bolj) vidno ter omo-
goča bolj poglobljeno refleksijo o učnem procesu.
Zgodba kot prvoosebna izkušnja, narativna vednost
in poetskost učenja
Kearney (2016) svojo knjigo O zgodbah prične z razmišljanjem, da je pripove-
dovanje zgodb za človeški rod nekaj temeljnega in da so si ljudje že od nekdaj
pripovedovali zgodbe, da bi preko njih sebe pojasnili sebi in drugim. Kot za-
piše, je »zgodba tista, ki nam daje svet, ki si ga lahko delimo« (str. 15). Zgodba
je način, kako dogodek spremenimo v izkušnjo na način, da mu dodamo po-
men in ga celovito predstavimo bralcu/poslušalcu (Webster in Mertova 2007
v Kroflič 2021). Pripovedovanje zgodb omogoča vznik narativne vednosti, ta
pa vključuje zmožnost oblikovanja in pripovedovanja, preko katerih mislimo
in ubesedujemo naše življenje s spomini na preteklost, pogledom na seda-
njost in vizijo prihodnosti, predelujemo tesnobne, lahko tudi travmatične iz-
kušnje, razvijamo spodobnost kontekstualno občutljivega praktičnega pre-
sojanja (gr. phronesis). Narativna vednost podpira občutljivo vživetje v per-
spektivo drugih udeležencev neke situacije, omogoča kritično vstopanje v
družbeno realnost ter krepi aktivno poslušanje in učenje od drugega (več
glej v Kroflič 2017 in Štirn Janota 2015).
¹ Navedeni odlomek je iz zgodbe dijakinje Vite Kulčar na podlagi vsebine Pripovedovanje zgodb,
ki je v okviru projekta SKUM v času prvega zaprtja šol (marca 2020, v času pandemije) potekala
na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer.
98
