Page 154 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 154
ja Bednarik Sudec
ustvarjata kot samostojni umetnici, se že od začetka devetdesetih ukvarjata s
t. i. skupinami na robu družbe oziroma z ranljivimi družbenimi skupinami (pa-
cienti s psihičnimi problemi, učenci z učnimi težavami, otroci s posebnimi po-
trebami ter kaznjenci). Pri tem zagovarjata načelo sodelovanja in se ob svojih
razstavah tesno povezujeta s svojimi sodelujočimi partnerji, ki skupaj z njima
razstavljajo svoja dela. To obliko skupnega dela označujeta kot multiplo av-
torstvo (večavtorstvo), ki ga razumeta kot temelj lastnega delovanja. V tem
skupinskem delu se osredotočata na socialni angažma, kjer znotraj ustvar-
jalnega dela prihaja do spontanega kombiniranja materialov ter tehnik. Ob
tem so sodelujoče skupine obravnavane kot enakovredni koproducenti, pri
katerih prevladuje skupinsko delo, ki presega standardni ateljejski način dela;
enakopraven odnos do dela pa ne velja le pri produkciji umetniških del, am-
pak tudi pri njihovem odkupu, saj se dobiček deli enakopravno med vse ude-
ležence (Hohenbüchler in Hohenbüchler 2001).
Če sledimo tezi, da je »umetnost eden najprimernejših medijev za razvoj
identitete, sebstva in moralne samopodobe otroka« (Kroflič 2014b, 185), po-
tem je vključevanje otrok v sam proces dela ter hkrati sledenje njihovim vse-
binam in potrebam eden od možnih modelov, kako jim kar najbolje približati
to izkušnjo.
Da bi presegli podrejanje institucionalnim normam, nam pogosto lahko
pomagajo zunanji sodelavci, v tem primeru umetnik, ki ni zavezan instituci-
onalni politiki in lahko vanjo s seboj prinese določeno mero svežine ter svo-
bode. V izobraževalnih institucijah namreč vlada določen »strah pred ume-
tniško izkušnjo«, ki je povezana (Kroflič 2014b):
– s podobo otroka kot nezmožnega vstopiti v aktiven in smiseln stik z
umetnino ter
– z razumevanjem spodbujanja identitetnega in moralnega razvoja, ki
temelji na klasičnem discipliniranju ter trditvi, da se mora otrok najprej
brezpogojno podrediti pravilom odraslih, da bi bil lahko kasneje svo-
boden;
– obe postavki temeljito spremenita filozofija celovitega induktivnega
vzgojnega pristopa ter razumevanje umetnosti kot induktivne vzgojne
prakse.
V tem kontekstu lahko zunanji sodelavci in umetniki v ustvarjalnih projek-
tih pomagajo zaposlenim preseči ta strah ter ukoreninjeno logiko delova-
nja in pri otrocih ter mladostnikih spodbuditi večjo občutljivost in spozna-
vanje tako drugačnega (drugega) kot sebe, in sicer kot senzibilno sposobne
154
ustvarjata kot samostojni umetnici, se že od začetka devetdesetih ukvarjata s
t. i. skupinami na robu družbe oziroma z ranljivimi družbenimi skupinami (pa-
cienti s psihičnimi problemi, učenci z učnimi težavami, otroci s posebnimi po-
trebami ter kaznjenci). Pri tem zagovarjata načelo sodelovanja in se ob svojih
razstavah tesno povezujeta s svojimi sodelujočimi partnerji, ki skupaj z njima
razstavljajo svoja dela. To obliko skupnega dela označujeta kot multiplo av-
torstvo (večavtorstvo), ki ga razumeta kot temelj lastnega delovanja. V tem
skupinskem delu se osredotočata na socialni angažma, kjer znotraj ustvar-
jalnega dela prihaja do spontanega kombiniranja materialov ter tehnik. Ob
tem so sodelujoče skupine obravnavane kot enakovredni koproducenti, pri
katerih prevladuje skupinsko delo, ki presega standardni ateljejski način dela;
enakopraven odnos do dela pa ne velja le pri produkciji umetniških del, am-
pak tudi pri njihovem odkupu, saj se dobiček deli enakopravno med vse ude-
ležence (Hohenbüchler in Hohenbüchler 2001).
Če sledimo tezi, da je »umetnost eden najprimernejših medijev za razvoj
identitete, sebstva in moralne samopodobe otroka« (Kroflič 2014b, 185), po-
tem je vključevanje otrok v sam proces dela ter hkrati sledenje njihovim vse-
binam in potrebam eden od možnih modelov, kako jim kar najbolje približati
to izkušnjo.
Da bi presegli podrejanje institucionalnim normam, nam pogosto lahko
pomagajo zunanji sodelavci, v tem primeru umetnik, ki ni zavezan instituci-
onalni politiki in lahko vanjo s seboj prinese določeno mero svežine ter svo-
bode. V izobraževalnih institucijah namreč vlada določen »strah pred ume-
tniško izkušnjo«, ki je povezana (Kroflič 2014b):
– s podobo otroka kot nezmožnega vstopiti v aktiven in smiseln stik z
umetnino ter
– z razumevanjem spodbujanja identitetnega in moralnega razvoja, ki
temelji na klasičnem discipliniranju ter trditvi, da se mora otrok najprej
brezpogojno podrediti pravilom odraslih, da bi bil lahko kasneje svo-
boden;
– obe postavki temeljito spremenita filozofija celovitega induktivnega
vzgojnega pristopa ter razumevanje umetnosti kot induktivne vzgojne
prakse.
V tem kontekstu lahko zunanji sodelavci in umetniki v ustvarjalnih projek-
tih pomagajo zaposlenim preseči ta strah ter ukoreninjeno logiko delova-
nja in pri otrocih ter mladostnikih spodbuditi večjo občutljivost in spozna-
vanje tako drugačnega (drugega) kot sebe, in sicer kot senzibilno sposobne
154
