Page 157 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 157
Umetnik in umetniška izkušnja
Umetniško posredovanje je po eni strani dodaten ali tudi primaren pro-
fil za delovanje umetnika kot tudi model aktivnega vključevanja javnosti v
participiranje v umetniški instituciji ter sekundarno vključevanje le-te v širši
družbeno-kulturni prostor.
Znani klasični model posredovalne prakse v galerijah ter muzejih so vod-
stva, ki ustrezajo določeni publiki, najpogosteje stroki. Vprašanje, ki se ob tem
odpira, je, kako pridobiti širšo publiko, kako različni publiki predstaviti isto
»umetnost« in jo spodbuditi k aktivni reakciji. Kaj s tem pridobi galerija in kaj
publika?
Umetniška podoba ter njeno delovanje dosegata kompleks, ki je težko ob-
vladljiv. Ker že sami izhajamo iz družbe in ji ponujamo nove modele, mora
taka podoba tudi nazaj k družbi. Po mnenju Carmen Mörsch (2009), ki je z
ekipo aktivno razvila pedagoški program Dokumente 12 in s tem spodbudila
nov val zanimanja za to delovno področje, ločimo štiri različne oblike umetni-
škega posredovanja: afirmativno, reproduktivno, dekonstruktivno ter trans-
formativno. Sledi povzetek opredelitve teh štirih diskurzov po njenem zapisu
v katalogu Dokumenta 12, Education 2.
1. Afirmativno posredovanje. Namen afirmativne oblike galerijskega po-
sredovanja so ohranjanje zbirk, raziskovanje, skrb, razstavljanje in pro-
mocija kulturne dediščine; torej vse to, kar je določeno v pravilih Med-
narodnega koncila muzejev (International Council of Museums – ICOM).
V tem primeru je umetnost razumljena izključno kot domena strokovne
javnosti. Ciljna publika je torej najpogosteje javnost, ki je že sama po
sebi dovolj samomotivirana in kaže dodatno zanimanje. Največkrat
uporabljene prakse izvajanj so predavanja, razni strokovni dogodki,
filmski programi, vodenje ter razstavni katalogi. Izvajajo jih avtorizirani
delavci dotične institucije – največkrat je to kustos, kurator, tudi ume-
tnostni zgodovinar ali kritik (Mörsch 2009).
2. Reproduktivno posredovanje. Kot drugo Carmen Mörsch (2009) navaja
reproduktivno obliko galerijskega posredovanja. Njen namen je, da želi
publiko seznaniti s pomembnostjo kulturne dediščine. Tukaj še vedno
obstajajo ovire, zato je treba publiki omogočiti poseben dostop do mu-
zeja ali galerije. Zato prihaja do internih, po možnosti dolgotrajnih, ak-
tivnih povezav med izobraževalnimi institucijami ter galerijami. Oblika
je namenjena pridobitvi širše, številčnejše publike, ki ne pride sama
od sebe, ampak je na nek način povabljena. To so posebne družbene
skupine, učenci, družine, posamezniki s posebnimi potrebami ter šte-
vilčnejša publika, udeležena na prireditvah, kot je npr. Muzejska noč.
Prakse izvajanj so podobne kot pri afirmativni obliki, s tem da se doda-
157
Umetniško posredovanje je po eni strani dodaten ali tudi primaren pro-
fil za delovanje umetnika kot tudi model aktivnega vključevanja javnosti v
participiranje v umetniški instituciji ter sekundarno vključevanje le-te v širši
družbeno-kulturni prostor.
Znani klasični model posredovalne prakse v galerijah ter muzejih so vod-
stva, ki ustrezajo določeni publiki, najpogosteje stroki. Vprašanje, ki se ob tem
odpira, je, kako pridobiti širšo publiko, kako različni publiki predstaviti isto
»umetnost« in jo spodbuditi k aktivni reakciji. Kaj s tem pridobi galerija in kaj
publika?
Umetniška podoba ter njeno delovanje dosegata kompleks, ki je težko ob-
vladljiv. Ker že sami izhajamo iz družbe in ji ponujamo nove modele, mora
taka podoba tudi nazaj k družbi. Po mnenju Carmen Mörsch (2009), ki je z
ekipo aktivno razvila pedagoški program Dokumente 12 in s tem spodbudila
nov val zanimanja za to delovno področje, ločimo štiri različne oblike umetni-
škega posredovanja: afirmativno, reproduktivno, dekonstruktivno ter trans-
formativno. Sledi povzetek opredelitve teh štirih diskurzov po njenem zapisu
v katalogu Dokumenta 12, Education 2.
1. Afirmativno posredovanje. Namen afirmativne oblike galerijskega po-
sredovanja so ohranjanje zbirk, raziskovanje, skrb, razstavljanje in pro-
mocija kulturne dediščine; torej vse to, kar je določeno v pravilih Med-
narodnega koncila muzejev (International Council of Museums – ICOM).
V tem primeru je umetnost razumljena izključno kot domena strokovne
javnosti. Ciljna publika je torej najpogosteje javnost, ki je že sama po
sebi dovolj samomotivirana in kaže dodatno zanimanje. Največkrat
uporabljene prakse izvajanj so predavanja, razni strokovni dogodki,
filmski programi, vodenje ter razstavni katalogi. Izvajajo jih avtorizirani
delavci dotične institucije – največkrat je to kustos, kurator, tudi ume-
tnostni zgodovinar ali kritik (Mörsch 2009).
2. Reproduktivno posredovanje. Kot drugo Carmen Mörsch (2009) navaja
reproduktivno obliko galerijskega posredovanja. Njen namen je, da želi
publiko seznaniti s pomembnostjo kulturne dediščine. Tukaj še vedno
obstajajo ovire, zato je treba publiki omogočiti poseben dostop do mu-
zeja ali galerije. Zato prihaja do internih, po možnosti dolgotrajnih, ak-
tivnih povezav med izobraževalnimi institucijami ter galerijami. Oblika
je namenjena pridobitvi širše, številčnejše publike, ki ne pride sama
od sebe, ampak je na nek način povabljena. To so posebne družbene
skupine, učenci, družine, posamezniki s posebnimi potrebami ter šte-
vilčnejša publika, udeležena na prireditvah, kot je npr. Muzejska noč.
Prakse izvajanj so podobne kot pri afirmativni obliki, s tem da se doda-
157
