Page 159 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 159
Umetnik in umetniška izkušnja
2009). Ta način je skupaj z dekonstruktivnim po eni strani najkočljivejši,
saj izpodriva avtoriteto institucije, po drugi strani pa izziva izboljšanje
njenega delovanja. Vzame veliko časa, a hkrati omogoča razvoj ter po-
zitivne razširitve v širšo družbo.
Te štiri oblike galerijskega diskurza ne potekajo nujno ločeno ena od druge
in še manj hierarhično. V praksi operirajo simultano in paralelno. Prvi dve
lahko delujeta samostojno, medtem ko skoraj ni dekonstruktivne in transfor-
mativne oblike, ki se ne bi spogledovala z afirmativno in/ali reproduktivno
obliko posredovanja (Mörsch 2009).
Modeli »govora« v umetniškem prostoru in/ali o umetniških delih
V tekstu nadalje raziskujemo (po)govor (govor v muzealnem in umetno-
stnem prostoru, avtobiografsko snovanje) med posrednikom in opazoval-
cem, med posredniki in občinstvom. Občinstvo naj bi imelo možnost odziva
na dela, možnost dajanja odgovorov in postavljanja vprašanj. Kako lahko v
kontekstu posredovanja opazovalca povabimo in spodbujamo h govoru?
Kako se lahko v pogovoru integrirajo misli opazovalca?
Interakcija z občinstvom je tista, ki na koncu umetniško delo prebudi k ži-
vljenju in ne podpira le dojemanja, ampak tudi sodelovanje in izmenjavo.
Glede na ciljno publiko se razvije določena »interakcija«, model posredova-
nja, in z njeno navzočnostjo vez, ki izhaja iz ciljne publike in njenih značilnosti.
Performativnost v likovni umetnosti oziroma galerijskem posredovanju
Po teoretiku govornega akta J. L. Austinu (Austin v Garoian 2001) lahko ločimo
med stvarnim in performativnim jezikom. Kot stvarni jezik razumemo dejstva
in njihove domneve, kot performativni pa dejanje. Opazovalec ima možnost,
da aktivno sodeluje (Sudec 2011, 47):
Pojem »performativnost« pogosto zamenjujemo s performansom ali je
napačno postavljen na področje gledališča, kjer je opisan kot »perfor-
mativna strategija«. Če pogledamo izvor pojma »performativni« iz ling-
vističnega, sociološkega ali etnografskega zornega kota, se brž pokaže,
da je tukaj potrebno natančneje razločevati med pojmi. Performativ-
nost ni enostavno neka lastnost, s katero bi opisovali predstavitveno
umetnost. Performativna dejanja šele potegnejo na dan resnico. Gre
za to, da z dejanjem sami proizvajamo realnost. Performativnost go-
vora je dejanje, ki ustvarja govor. Performativnost umetniškega deja-
nja, scenske predstavitve, performansa je tisto, kar nastane v skupnem
159
2009). Ta način je skupaj z dekonstruktivnim po eni strani najkočljivejši,
saj izpodriva avtoriteto institucije, po drugi strani pa izziva izboljšanje
njenega delovanja. Vzame veliko časa, a hkrati omogoča razvoj ter po-
zitivne razširitve v širšo družbo.
Te štiri oblike galerijskega diskurza ne potekajo nujno ločeno ena od druge
in še manj hierarhično. V praksi operirajo simultano in paralelno. Prvi dve
lahko delujeta samostojno, medtem ko skoraj ni dekonstruktivne in transfor-
mativne oblike, ki se ne bi spogledovala z afirmativno in/ali reproduktivno
obliko posredovanja (Mörsch 2009).
Modeli »govora« v umetniškem prostoru in/ali o umetniških delih
V tekstu nadalje raziskujemo (po)govor (govor v muzealnem in umetno-
stnem prostoru, avtobiografsko snovanje) med posrednikom in opazoval-
cem, med posredniki in občinstvom. Občinstvo naj bi imelo možnost odziva
na dela, možnost dajanja odgovorov in postavljanja vprašanj. Kako lahko v
kontekstu posredovanja opazovalca povabimo in spodbujamo h govoru?
Kako se lahko v pogovoru integrirajo misli opazovalca?
Interakcija z občinstvom je tista, ki na koncu umetniško delo prebudi k ži-
vljenju in ne podpira le dojemanja, ampak tudi sodelovanje in izmenjavo.
Glede na ciljno publiko se razvije določena »interakcija«, model posredova-
nja, in z njeno navzočnostjo vez, ki izhaja iz ciljne publike in njenih značilnosti.
Performativnost v likovni umetnosti oziroma galerijskem posredovanju
Po teoretiku govornega akta J. L. Austinu (Austin v Garoian 2001) lahko ločimo
med stvarnim in performativnim jezikom. Kot stvarni jezik razumemo dejstva
in njihove domneve, kot performativni pa dejanje. Opazovalec ima možnost,
da aktivno sodeluje (Sudec 2011, 47):
Pojem »performativnost« pogosto zamenjujemo s performansom ali je
napačno postavljen na področje gledališča, kjer je opisan kot »perfor-
mativna strategija«. Če pogledamo izvor pojma »performativni« iz ling-
vističnega, sociološkega ali etnografskega zornega kota, se brž pokaže,
da je tukaj potrebno natančneje razločevati med pojmi. Performativ-
nost ni enostavno neka lastnost, s katero bi opisovali predstavitveno
umetnost. Performativna dejanja šele potegnejo na dan resnico. Gre
za to, da z dejanjem sami proizvajamo realnost. Performativnost go-
vora je dejanje, ki ustvarja govor. Performativnost umetniškega deja-
nja, scenske predstavitve, performansa je tisto, kar nastane v skupnem
159
