Page 158 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 158
ja Bednarik Sudec
tno izvajajo praktične delavnice, ki obravnavajo ali določeno kulturno
institucijo ali razstavljena umetniška dela ali muzejsko postavitev. Izva-
jalci pa prihajajo iz vrst galerijskih in muzejskih pedagogov, učiteljev,
vzgojiteljev ter umetnikov.
3. Dekonstruktivno posredovanje. V tretje se srečamo z dekonstruktivno
obliko galerijskega posredovanja. Pri tej gre za spodbujanje kritične
mase, za kar je uporabljen diskurz, ki je močno povezan s kritično mu-
zeologijo (razvoj od 60. let 20. st. dalje). Nagovarja h kritičnemu razi-
skovanju predstavljenih del, delovanja dotične kulturne institucije, kul-
turnega ter izobraževalnega sistema . . . Primarno so muzeji ter galerij-
ski prostori avtorizirani za konstruiranje ter prikazovanje resnice. De-
konstruktivna oblika omogoča ozaveščanje, da je slednje le ena izmed
možnih resnic. Tako omogoča ter spodbuja kritičen pogled oziroma
mnenje. Ciljna publika so vse prej naštete skupine, torej širša javnost.
Osnovna značilnost prakse izvajanj je uporaba umetniških strategij in
tako posledično izhajanje iz umetnosti oziroma iz umetniškega dela
navzven. Kaže se v obliki intervencij na razstavah, institucijsko kritičnih
vodstev, v kolikor ta kritizirajo avtoritativno naravo institucije. Izvajalci
pa so prej našteti, največkrat umetniki (Mörsch 2009).
4. Transformativno posredovanje. Četrta, transformativna oblika galerij-
skega posredovanja omogoča razširitev polja institucije in spodbuja
javnost k sooblikovanju v prid dolgoročnega vzpostavljanja zunanje
ter notranje podobe določene institucije. Ta način deluje na eksperi-
mentalni ravni, je najbolj negotov med vsemi, a hkrati ravno s tem od-
pira nova vprašanja in odgovore; vzpodbuja projekte, ki niso nujno del
razstave, a jo lahko tudi dopolnjujejo. Kulturno institucijo razume kot
prilagodljivo organizacijo, neizolirano od svojega bližnjega, lokalnega
okolja ter njegovih potreb. Ciljno si prizadeva za vključitev raznolike
publike ter njenih potreb in znanja ter vključitev izluščenih, ozkih znanj
institucije. V tej praksi galerijski pedagogi in publika ne odkrivajo samo
mehanizmov delovanja galerije, ampak jih tudi izboljšujejo ter širijo.
Ciljna publika je raznolika, vsestranska. Same prakse izvajanj, ki se na-
našajo na ta diskurz, delujejo v nasprotju s kategorizirano hierarhično
diferenciacijo med kuratorskim in galerijskim izobraževanjem. Največ-
krat se izvajajo kot paralelni projekti, sicer lahko sočasno z drugimi
oblikami galerijskega izobraževanja, vendar samostojno. Kljub temu
pa so lahko povabljeni s strani galerije, muzeja. Izvajalci tega diskurza
so galerijski pedagogi, širša publika, družbeni akterji, različne intere-
sne skupine, povezane kot publika ali kot samostojne skupine (Mörsch
158
tno izvajajo praktične delavnice, ki obravnavajo ali določeno kulturno
institucijo ali razstavljena umetniška dela ali muzejsko postavitev. Izva-
jalci pa prihajajo iz vrst galerijskih in muzejskih pedagogov, učiteljev,
vzgojiteljev ter umetnikov.
3. Dekonstruktivno posredovanje. V tretje se srečamo z dekonstruktivno
obliko galerijskega posredovanja. Pri tej gre za spodbujanje kritične
mase, za kar je uporabljen diskurz, ki je močno povezan s kritično mu-
zeologijo (razvoj od 60. let 20. st. dalje). Nagovarja h kritičnemu razi-
skovanju predstavljenih del, delovanja dotične kulturne institucije, kul-
turnega ter izobraževalnega sistema . . . Primarno so muzeji ter galerij-
ski prostori avtorizirani za konstruiranje ter prikazovanje resnice. De-
konstruktivna oblika omogoča ozaveščanje, da je slednje le ena izmed
možnih resnic. Tako omogoča ter spodbuja kritičen pogled oziroma
mnenje. Ciljna publika so vse prej naštete skupine, torej širša javnost.
Osnovna značilnost prakse izvajanj je uporaba umetniških strategij in
tako posledično izhajanje iz umetnosti oziroma iz umetniškega dela
navzven. Kaže se v obliki intervencij na razstavah, institucijsko kritičnih
vodstev, v kolikor ta kritizirajo avtoritativno naravo institucije. Izvajalci
pa so prej našteti, največkrat umetniki (Mörsch 2009).
4. Transformativno posredovanje. Četrta, transformativna oblika galerij-
skega posredovanja omogoča razširitev polja institucije in spodbuja
javnost k sooblikovanju v prid dolgoročnega vzpostavljanja zunanje
ter notranje podobe določene institucije. Ta način deluje na eksperi-
mentalni ravni, je najbolj negotov med vsemi, a hkrati ravno s tem od-
pira nova vprašanja in odgovore; vzpodbuja projekte, ki niso nujno del
razstave, a jo lahko tudi dopolnjujejo. Kulturno institucijo razume kot
prilagodljivo organizacijo, neizolirano od svojega bližnjega, lokalnega
okolja ter njegovih potreb. Ciljno si prizadeva za vključitev raznolike
publike ter njenih potreb in znanja ter vključitev izluščenih, ozkih znanj
institucije. V tej praksi galerijski pedagogi in publika ne odkrivajo samo
mehanizmov delovanja galerije, ampak jih tudi izboljšujejo ter širijo.
Ciljna publika je raznolika, vsestranska. Same prakse izvajanj, ki se na-
našajo na ta diskurz, delujejo v nasprotju s kategorizirano hierarhično
diferenciacijo med kuratorskim in galerijskim izobraževanjem. Največ-
krat se izvajajo kot paralelni projekti, sicer lahko sočasno z drugimi
oblikami galerijskega izobraževanja, vendar samostojno. Kljub temu
pa so lahko povabljeni s strani galerije, muzeja. Izvajalci tega diskurza
so galerijski pedagogi, širša publika, družbeni akterji, različne intere-
sne skupine, povezane kot publika ali kot samostojne skupine (Mörsch
158
