Page 155 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 155
Umetnik in umetniška izkušnja
osebe lastne empatije ter empatije do drugega. »Spodbujanje otrokove igre
in umetniške dejavnosti je ena od ključnih dimenzij vzgoje, ki omogoča otro-
kovo urjenje sposobnosti za spremembe« (Kroflič 2014b, 187).
V soočanju z določeno zgodbo, v našem primeru s pravljico, otrok ne po-
snema zgolj neke realnosti, ampak si dovoli podati stvari na svoj način, v
našem primeru kot kombinacijo osebnega dojemanja pravljice: »Zgodba je
preja, ki povezuje pretekle dogodke s sedanjimi in jih zlije v sanje o priho-
dnjih možnostih« (Kearney 2002, 6). Tako izbere lastno realnost v prihodnosti
in jo upodobi skozi zgodbo, ki jo realizira v procesu dela. »Ko v opisu dogodka
prepoznamo vzroke in posledice zgodbe, smo se dokopali do njene resnice«
(Kearney 2002, 188).
S tem mu je omogočeno spoznanje, da je v stiku s preteklimi dogodki
(osebna zgodovina) in z novimi situacijami (uresničenje želja za prihodnost)
opravil del svoje identitetne poti, ki jo je občutil kot smiselno (otrokove
osebne želje, spomini). Spoznamo, da je tega otrok/mladostnik sposoben
že ob preprosti vključitvi v sam začetek dela.
Otrok s tem ne razpolaga samo z lastno realnostjo, ampak spoznava svoj
domišljijski svet kot možno realnost ter se udejanja v umetniški imaginaciji.
V primeru soustvarjanja otroci izkusijo moč ustvarjalnega dela in lahko ka-
tarzo umetniškega dela doživijo že na predstopnjah ustvarjalnega procesa,
kjer se ne samo ob vživljanju, ampak ob doživljanju nastajanja umetniškega
dela razkrivajo in očiščujejo njihovi duševni občutki, ki smo jih sami skušali
udejanjiti v zaključenih delih.
Praksa
Ker umetniki pogosto v praksi na tak ali drugačen način vključujemo vidike
družbe ali njihovo delo in prispevek k vizualizaciji, smo si na podlagi nabra-
nega materiala in narejenih platen dovolili nadaljevati z delom v našem stilu
gradnje slike/podobe – ne samo preko različnih načinov nanašanja in med-
sebojne govorice likovnih prvin, s katerimi se je srečala skupina otrok, am-
pak tudi fizično z napenjanjem dodatnih transparentnih površin čez platna
otrok, kar je tokrat delovalo kot dodaten didaktični pristop. Za motiv smo
na zaključnem sloju – transparentni tkanini – uporabili fotodokumentacijski
material in portrete otrok.
Otroci so se s skupinskim in soustvarjalnim momentom predhodno naj-
prej srečali v uvodni vaji risanja z ogljem, nato s skupinskim ustvarjanjem ve-
likih platen, kar osebno poimenujemo soustvarjanje. Le-to se je okrepilo še z
našim dodatkom in tako so nastala soustvarjalna dela, ki odpirajo vprašanje
večavtorstva (slika 5 v prilogi na str. 217).
155
osebe lastne empatije ter empatije do drugega. »Spodbujanje otrokove igre
in umetniške dejavnosti je ena od ključnih dimenzij vzgoje, ki omogoča otro-
kovo urjenje sposobnosti za spremembe« (Kroflič 2014b, 187).
V soočanju z določeno zgodbo, v našem primeru s pravljico, otrok ne po-
snema zgolj neke realnosti, ampak si dovoli podati stvari na svoj način, v
našem primeru kot kombinacijo osebnega dojemanja pravljice: »Zgodba je
preja, ki povezuje pretekle dogodke s sedanjimi in jih zlije v sanje o priho-
dnjih možnostih« (Kearney 2002, 6). Tako izbere lastno realnost v prihodnosti
in jo upodobi skozi zgodbo, ki jo realizira v procesu dela. »Ko v opisu dogodka
prepoznamo vzroke in posledice zgodbe, smo se dokopali do njene resnice«
(Kearney 2002, 188).
S tem mu je omogočeno spoznanje, da je v stiku s preteklimi dogodki
(osebna zgodovina) in z novimi situacijami (uresničenje želja za prihodnost)
opravil del svoje identitetne poti, ki jo je občutil kot smiselno (otrokove
osebne želje, spomini). Spoznamo, da je tega otrok/mladostnik sposoben
že ob preprosti vključitvi v sam začetek dela.
Otrok s tem ne razpolaga samo z lastno realnostjo, ampak spoznava svoj
domišljijski svet kot možno realnost ter se udejanja v umetniški imaginaciji.
V primeru soustvarjanja otroci izkusijo moč ustvarjalnega dela in lahko ka-
tarzo umetniškega dela doživijo že na predstopnjah ustvarjalnega procesa,
kjer se ne samo ob vživljanju, ampak ob doživljanju nastajanja umetniškega
dela razkrivajo in očiščujejo njihovi duševni občutki, ki smo jih sami skušali
udejanjiti v zaključenih delih.
Praksa
Ker umetniki pogosto v praksi na tak ali drugačen način vključujemo vidike
družbe ali njihovo delo in prispevek k vizualizaciji, smo si na podlagi nabra-
nega materiala in narejenih platen dovolili nadaljevati z delom v našem stilu
gradnje slike/podobe – ne samo preko različnih načinov nanašanja in med-
sebojne govorice likovnih prvin, s katerimi se je srečala skupina otrok, am-
pak tudi fizično z napenjanjem dodatnih transparentnih površin čez platna
otrok, kar je tokrat delovalo kot dodaten didaktični pristop. Za motiv smo
na zaključnem sloju – transparentni tkanini – uporabili fotodokumentacijski
material in portrete otrok.
Otroci so se s skupinskim in soustvarjalnim momentom predhodno naj-
prej srečali v uvodni vaji risanja z ogljem, nato s skupinskim ustvarjanjem ve-
likih platen, kar osebno poimenujemo soustvarjanje. Le-to se je okrepilo še z
našim dodatkom in tako so nastala soustvarjalna dela, ki odpirajo vprašanje
večavtorstva (slika 5 v prilogi na str. 217).
155
