Page 160 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 160
ja Bednarik Sudec
procesu med akterjem (umetnik, posrednik) in opazovalcem. Ko govo-
rimo o performativnem, ne gre za metodo, postopek ali orodja umetni-
ške prakse, temveč za spremenjeno obliko dojemanja družbe in ume-
tnosti.
Položaj opazovalca se venomer spreminja. Gre za igro izmenjave med ima-
ginacijo in (so)produkcijo govora – v smislu govora kot produkta pogovora
med opazovalcem in posrednikom. Poleg tega se zastavlja vprašanje inte-
gracije (samo)doživetja in (samo)učenja iz svojih izkušenj. To ponazarja »kla-
sifikacija petih performativnih strategij«: zaznavna, avtobiografska, kulturna,
interdisciplinarna in institucionalna (Garoian 2001, 239). V nadaljevanju opre-
delimo prvi dve strategiji.
Pri zaznavanju nastanejo pri opazovalcu metaforične povezave njegovih
lastnih spominov in kulturnih zgodb v povezavi z njegovimi estetskimi iz-
kušnjami, medtem ko zaznava, pa oblikuje svoja doživetja. To je zaznavno
doživetje med telesom in svetom. Preko videnja, govorjenja in delovanja pri-
naša opazovalec svoje subjektivno zaznavanje k umetniškemu objektu. Pri
drugi strategiji, z izvrševanjem avtobiografije, opazovalec prinese spomine in
predznanja v muzejsko kulturo. Tako se odpre pot, ki praviloma ostane skrita.
Opazovalec ustvarja analogije, metafore in metonimije, preoblikuje likovne
podobe v besede (Sudec 2011, 47–48):
Gre za performativno prebujeno mišljenje, za performing thinking, pri
katerem oseba s pomočjo ponujenega vmesnika (ponujena reakcija
na likovno delo in/ali postavitev razstave ali sam prostor) preko faze
»brainstorminga« (nevihte možganov) izrazi lastne ideje in prispevke.
Opazovalčevo fikcijo omogočimo z metodo posredovanja, opazovalca
povabimo v razpravo in k sodelovanju, k interakciji ter ga jemljemo
kot sebi enakovrednega odjemalca umetnine ter soustvarjalca pogo-
jev dojemanja.
Ker sami zagovarjamo lažje vživljanje v likovno umetnost, če smo v spro-
ščeni in znani situaciji, smo najprej želeli avtoritativnost galerijskega prostora
omehčati s preprosto performativno in participativno vajo – tek po galeriji, s
pomočjo katerega so (se) otroci:
1. znebili notranje napetosti,
2. znebili strahu pred osebjem ter slikami,
3. na lastni koži spoznali razliko med tem, kar vidimo, ko gremo mimo
160
procesu med akterjem (umetnik, posrednik) in opazovalcem. Ko govo-
rimo o performativnem, ne gre za metodo, postopek ali orodja umetni-
ške prakse, temveč za spremenjeno obliko dojemanja družbe in ume-
tnosti.
Položaj opazovalca se venomer spreminja. Gre za igro izmenjave med ima-
ginacijo in (so)produkcijo govora – v smislu govora kot produkta pogovora
med opazovalcem in posrednikom. Poleg tega se zastavlja vprašanje inte-
gracije (samo)doživetja in (samo)učenja iz svojih izkušenj. To ponazarja »kla-
sifikacija petih performativnih strategij«: zaznavna, avtobiografska, kulturna,
interdisciplinarna in institucionalna (Garoian 2001, 239). V nadaljevanju opre-
delimo prvi dve strategiji.
Pri zaznavanju nastanejo pri opazovalcu metaforične povezave njegovih
lastnih spominov in kulturnih zgodb v povezavi z njegovimi estetskimi iz-
kušnjami, medtem ko zaznava, pa oblikuje svoja doživetja. To je zaznavno
doživetje med telesom in svetom. Preko videnja, govorjenja in delovanja pri-
naša opazovalec svoje subjektivno zaznavanje k umetniškemu objektu. Pri
drugi strategiji, z izvrševanjem avtobiografije, opazovalec prinese spomine in
predznanja v muzejsko kulturo. Tako se odpre pot, ki praviloma ostane skrita.
Opazovalec ustvarja analogije, metafore in metonimije, preoblikuje likovne
podobe v besede (Sudec 2011, 47–48):
Gre za performativno prebujeno mišljenje, za performing thinking, pri
katerem oseba s pomočjo ponujenega vmesnika (ponujena reakcija
na likovno delo in/ali postavitev razstave ali sam prostor) preko faze
»brainstorminga« (nevihte možganov) izrazi lastne ideje in prispevke.
Opazovalčevo fikcijo omogočimo z metodo posredovanja, opazovalca
povabimo v razpravo in k sodelovanju, k interakciji ter ga jemljemo
kot sebi enakovrednega odjemalca umetnine ter soustvarjalca pogo-
jev dojemanja.
Ker sami zagovarjamo lažje vživljanje v likovno umetnost, če smo v spro-
ščeni in znani situaciji, smo najprej želeli avtoritativnost galerijskega prostora
omehčati s preprosto performativno in participativno vajo – tek po galeriji, s
pomočjo katerega so (se) otroci:
1. znebili notranje napetosti,
2. znebili strahu pred osebjem ter slikami,
3. na lastni koži spoznali razliko med tem, kar vidimo, ko gremo mimo
160
