Page 161 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 161
Umetnik in umetniška izkušnja
objekta ali predmeta ter slike hitro (prehitro), in kar vidimo, ko si vza-
memo čas in gremo počasi,
4. bili aktivni akterji.
Poleg omenjenega teka se je prebudila tudi potreba po igri z glasom – gla-
snostjo. Kot participativna reakcija se je prebudil krik, ki kot akt deluje perfor-
mativno, glas pa kot vmesnik.
V otroku, opazovalcu tako na različne načine prebujamo znano, sočasno pa
to kot galerijski posrednik uporabljamo za zasnovo vodstva. Ti dve reakciji sta
bili možni in opravičljivi na tej specifični razstavi Franca Mesariča, saj sami deli
kličeta po ekspresivni reakciji. Hkrati je to dovoljeval prostor galerije kakor
tudi osebje.
Načelo Fort – Da Spiel/igre proč – tu
»Govor« o umetnosti nadalje analiziramo na podlagi Freudovega primera
Fort – Da Spiel/igra proč – tu, prve samoustvarjalne igre, ki jo Sturmova pov-
zema takole (1996, 85–87):
V prvem delu Freud opisuje igro pridnega otroka Ernsta, ki je vse
majhne predmete vrgel daleč stran od sebe (ali v kot sobe ali pod
posteljo), pri tem pa je izustil »o–o–o«, ki ga je Freud identificiral kot
»proč«. V drugem primeru se je Ernst igral z lesenim kolutom, ovitim z
vrvico, ki ga je z veliko spretnostjo vrgel čez rob svoje zakrite posteljice,
tako da je kolut v njej izginil. Ob tem je izustil svoj pomenljiv »o–o–o«
in potem spet potegnil kolut na vrvici nazaj iz postelje, ponovno priso-
tnost koluta pa pozdravil z veselim »tu«. Freud je Ernstovo igro opisal
kot poskus otrokovega razumevanja materinega prihajanja in odhaja-
nja, oziroma kar otrok doživlja kot boleči trenutek ločitve od matere in
ponovno snidenje z njo (npr. v primeru, ko gre otrok v vrtec in ko ga
pride mati iskat). S takšnimi igrami se otroci obdajajo s simbolnimi pri-
pomočki, s katerimi se na simbolni ravni ukvarjajo s čustvenimi stanji
(trenutek ločitve): s trenutki materine odsotnosti, ki jim ne dajo miru,
hkrati pa se v tem času vseeno poskušajo zabavati skozi igro. Freud in
kasneje Lacan v tem primeru igro razumeta kot simbolizacijo odhoda-
prihoda, igračo pa kot znak, s katerim otrok pravzaprav nadomešča
mater, celotna igra pa za otroka ustvarja neko novo razsežnost, ki jo
kreira z investicijo lastnega jaza.
Preprosteje povedano: ob tem modelu se je treba le spomniti, kako otrok
skrije igrače pod preprogo in kako jih radostno vedno znova odkrije ter lahko
161
objekta ali predmeta ter slike hitro (prehitro), in kar vidimo, ko si vza-
memo čas in gremo počasi,
4. bili aktivni akterji.
Poleg omenjenega teka se je prebudila tudi potreba po igri z glasom – gla-
snostjo. Kot participativna reakcija se je prebudil krik, ki kot akt deluje perfor-
mativno, glas pa kot vmesnik.
V otroku, opazovalcu tako na različne načine prebujamo znano, sočasno pa
to kot galerijski posrednik uporabljamo za zasnovo vodstva. Ti dve reakciji sta
bili možni in opravičljivi na tej specifični razstavi Franca Mesariča, saj sami deli
kličeta po ekspresivni reakciji. Hkrati je to dovoljeval prostor galerije kakor
tudi osebje.
Načelo Fort – Da Spiel/igre proč – tu
»Govor« o umetnosti nadalje analiziramo na podlagi Freudovega primera
Fort – Da Spiel/igra proč – tu, prve samoustvarjalne igre, ki jo Sturmova pov-
zema takole (1996, 85–87):
V prvem delu Freud opisuje igro pridnega otroka Ernsta, ki je vse
majhne predmete vrgel daleč stran od sebe (ali v kot sobe ali pod
posteljo), pri tem pa je izustil »o–o–o«, ki ga je Freud identificiral kot
»proč«. V drugem primeru se je Ernst igral z lesenim kolutom, ovitim z
vrvico, ki ga je z veliko spretnostjo vrgel čez rob svoje zakrite posteljice,
tako da je kolut v njej izginil. Ob tem je izustil svoj pomenljiv »o–o–o«
in potem spet potegnil kolut na vrvici nazaj iz postelje, ponovno priso-
tnost koluta pa pozdravil z veselim »tu«. Freud je Ernstovo igro opisal
kot poskus otrokovega razumevanja materinega prihajanja in odhaja-
nja, oziroma kar otrok doživlja kot boleči trenutek ločitve od matere in
ponovno snidenje z njo (npr. v primeru, ko gre otrok v vrtec in ko ga
pride mati iskat). S takšnimi igrami se otroci obdajajo s simbolnimi pri-
pomočki, s katerimi se na simbolni ravni ukvarjajo s čustvenimi stanji
(trenutek ločitve): s trenutki materine odsotnosti, ki jim ne dajo miru,
hkrati pa se v tem času vseeno poskušajo zabavati skozi igro. Freud in
kasneje Lacan v tem primeru igro razumeta kot simbolizacijo odhoda-
prihoda, igračo pa kot znak, s katerim otrok pravzaprav nadomešča
mater, celotna igra pa za otroka ustvarja neko novo razsežnost, ki jo
kreira z investicijo lastnega jaza.
Preprosteje povedano: ob tem modelu se je treba le spomniti, kako otrok
skrije igrače pod preprogo in kako jih radostno vedno znova odkrije ter lahko
161
