Page 207 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 207
Vloga strokovnih delavcev in umetnikov
ponazoriti z enim gibom. Nato so opisovali, kaj vidijo, ko je nevihta, ko
pada dež. In vse predloge so tudi gibalno skušali prikazati. Nazadnje
pa je združila elemente vseh dosedanjih vaj (dež, nevihta, drevo, zača-
rani liki) v zgodbo, ki jo je besedno povezala, otroci pa so jo še gibalno
ponazarjali.
Vzgojiteljici sta po izvedenih dejavnostih zaznali spremembe pri sporazu-
mevalnih zmožnostih otrok na področju pripovedovanja in likovne umetno-
sti. Ugotovili sta, da so še bolj vzljubili pripovedništvo in si želeli še več tovr-
stnih dejavnosti. Preko različnih dejavnosti in igre so podoživljali književne
osebe. Bolj so se pričeli osredotočati nase, na svoje doživljanje in se po večini
niso posnemali. Bolj so ozavestili, da se lahko tudi gibalno izražajo in da be-
seda v kombinaciji z gibom veliko več pove. Večina vključenih otrok (razen
treh) si je izmislila svoje nadaljevanje zgodbe in ga še pospremila z vizualno
podobo. Na področju likovne umetnosti so otroci v »knjigah« besedo pove-
zali z likovno uprizoritvijo. Zlahka so se vživeli tudi v umetniške abstraktne
ilustracije v knjigi Orso buco/Medvedja luknja. Preko ogleda posnetka so drsa-
nje iz posnetka prenesli v realnost, kljub temu da niso še imeli realne izkušnje
z drsanjem. Ugotovili sta, da so pri likovnem izražanju pričeli bolj upoštevati
likovne vsebine, manj je bilo poudarka na likovnem motivu.
Da se motivu v praksi daje prevelik pomen in da se medpredmetne po-
vezave izvajajo večinoma preko motiva, so pokazale številne raziskave (Birsa
2016; Tacol 2007). Zato so ugotovitve še posebej spodbudne, saj je pri izvaja-
nju likovnih dejavnosti postopek izvajanja likovnih nalog pomembnejši kot
sam rezultat oziroma izvedba likovnega motiva (Tacol 1999, 36). Ugotovili sta
tudi, da so otroci s pomočjo umetnice nadgradili svoje gibalno izražanje, do-
mišljijo in izboljšali svoje zavedanje občutij. Bolje so obvladovali orientacijo
v prostoru in na lastnem telesu. Pričeli so zaupati v svoje sposobnosti.
Glede na zbrane podatke smo ugotovili, da je sodelovanje pri izvedbi de-
javnosti z vrtčevskimi otroki umetnica zaznala nekoliko drugače kot vzgoji-
teljici. Izpostavila je:
S tako majhnimi še nikoli nisem delala in sem zelo hitro ugotovila, da
je lik nemogoče ustvariti, ker si tega še niso zmožni zamisliti. [. . .] Vzgo-
jiteljice imajo ogromno znanja in vedenja in velikokrat bi njihova do-
polnitev precej pripomogla k izvedbi določene vsebine. Ko poteka de-
javnost, bi se lahko aktivno vključevale v dejavnost, na način, da bi ja-
sno izrazile to, kar otroci že poznajo, kaj so že videli, delali, izkusili. Tako
potem umetnik lažje gradi ali stopnjuje. Na tak način utrjuješ njihovo
207
ponazoriti z enim gibom. Nato so opisovali, kaj vidijo, ko je nevihta, ko
pada dež. In vse predloge so tudi gibalno skušali prikazati. Nazadnje
pa je združila elemente vseh dosedanjih vaj (dež, nevihta, drevo, zača-
rani liki) v zgodbo, ki jo je besedno povezala, otroci pa so jo še gibalno
ponazarjali.
Vzgojiteljici sta po izvedenih dejavnostih zaznali spremembe pri sporazu-
mevalnih zmožnostih otrok na področju pripovedovanja in likovne umetno-
sti. Ugotovili sta, da so še bolj vzljubili pripovedništvo in si želeli še več tovr-
stnih dejavnosti. Preko različnih dejavnosti in igre so podoživljali književne
osebe. Bolj so se pričeli osredotočati nase, na svoje doživljanje in se po večini
niso posnemali. Bolj so ozavestili, da se lahko tudi gibalno izražajo in da be-
seda v kombinaciji z gibom veliko več pove. Večina vključenih otrok (razen
treh) si je izmislila svoje nadaljevanje zgodbe in ga še pospremila z vizualno
podobo. Na področju likovne umetnosti so otroci v »knjigah« besedo pove-
zali z likovno uprizoritvijo. Zlahka so se vživeli tudi v umetniške abstraktne
ilustracije v knjigi Orso buco/Medvedja luknja. Preko ogleda posnetka so drsa-
nje iz posnetka prenesli v realnost, kljub temu da niso še imeli realne izkušnje
z drsanjem. Ugotovili sta, da so pri likovnem izražanju pričeli bolj upoštevati
likovne vsebine, manj je bilo poudarka na likovnem motivu.
Da se motivu v praksi daje prevelik pomen in da se medpredmetne po-
vezave izvajajo večinoma preko motiva, so pokazale številne raziskave (Birsa
2016; Tacol 2007). Zato so ugotovitve še posebej spodbudne, saj je pri izvaja-
nju likovnih dejavnosti postopek izvajanja likovnih nalog pomembnejši kot
sam rezultat oziroma izvedba likovnega motiva (Tacol 1999, 36). Ugotovili sta
tudi, da so otroci s pomočjo umetnice nadgradili svoje gibalno izražanje, do-
mišljijo in izboljšali svoje zavedanje občutij. Bolje so obvladovali orientacijo
v prostoru in na lastnem telesu. Pričeli so zaupati v svoje sposobnosti.
Glede na zbrane podatke smo ugotovili, da je sodelovanje pri izvedbi de-
javnosti z vrtčevskimi otroki umetnica zaznala nekoliko drugače kot vzgoji-
teljici. Izpostavila je:
S tako majhnimi še nikoli nisem delala in sem zelo hitro ugotovila, da
je lik nemogoče ustvariti, ker si tega še niso zmožni zamisliti. [. . .] Vzgo-
jiteljice imajo ogromno znanja in vedenja in velikokrat bi njihova do-
polnitev precej pripomogla k izvedbi določene vsebine. Ko poteka de-
javnost, bi se lahko aktivno vključevale v dejavnost, na način, da bi ja-
sno izrazile to, kar otroci že poznajo, kaj so že videli, delali, izkusili. Tako
potem umetnik lažje gradi ali stopnjuje. Na tak način utrjuješ njihovo
207
