Page 24 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 24
i Kroflič
izobrazbe izpostavljeno predvsem v vlogi vzgojno-izobraževalnih vsebin, ki
lahko povečajo receptivne in ustvarjalne zmožnosti vzgajane osebe.
V nadaljevanju želim orisati osrednje ideje, s katerimi fenomenologija
opredeli pomen prvoosebne umetniške izkušnje v okviru reformske ideje o
vzgajani osebi kot avtopoetskem sistemu. Sprega fenomenološke estetike in
reformskega pojmovanja vzgoje je toliko pomembnejša, saj se oba teoretska
konstrukta pojavita skoraj sočasno na prelomu devetnajstega in dvajsetega
stoletja ter torej tvorita, poleg velikih paradigmatskih prelomov na področju
naravoslovja (relativnostna teorija) in humanistike (odkritje nezavednega),
enotni duh časa.
Obdobje, ki ga opisujem, je še posebej na pedagoškem področju razu-
mevanja temeljnih dejavnikov (medija) vzgoje sicer zelo raznoliko. Vodilna
usmeritev akademske pedagogike v tem obdobju je duhoslovna pedago-
gika, ki umetnost kot del kulture pojmuje kot medij vzgoje, potopitev vzga-
jane osebe v kulturno tradicijo pa kot osrednje vzgojno sredstvo. A tudi v
tej tradiciji, ki otroka ne razume kot avtopoetski sistem, že vzniknejo vpraša-
nja, kako se pri stiku z objektivnim duhom kulture oblikuje subjektivni duh
vzgajane osebe. Vsaj za enega osrednjih akademskih pedagogov tega časa
pri nas, Stanka Gogalo, velja ugotovitev, da ta stik »zunanjega in notranjega«
ni mogoče ustrezno oblikovati z avtoritarnimi disciplinskimi prijemi, ampak
z vzgojo, ki omogoča »notranje doživetje, [. . .] neko zagledanje, neko odkri-
tje, neko osebno spreobrnjenje, pri katerem se mu je njegova življenjska pot
pokazala v novi luči, v luči neke nove vrednote, v luči religioznega odnosa do
Boga, odnosa do sočloveka, v luči etičnosti itd.« (Gogala 2005, 280).
Ob fenomenološkem opisu prvoosebne umetniške izkušnje v okviru re-
formske ideje o vzgajani osebi kot avtopoetskem sistemu bom izhajal iz še
enega pomembnega opozorila Medveša (2022, 100):
Razvijati sposobnost za artikulacijo lastnega doživetja, torej za artiku-
lacijo prvoosebne izkušnje, je zelo zahteven in kompleksen pedagoški
problem, če naj prvoosebna izkušnja ne bo iracionalna čustvena izpo-
ved, kaprica, spontan prvi vtis, zanjo je potrebno usposabljanje, ki za-
gotavlja ustrezno metodološko strogost, transparentnost, s katero po-
sameznik lahko ob artikulaciji svojega doživljanja preseže predsodke in
predsodbe, ki so običajne v šolskem okolju. Ilustrativno bi lahko rekli,
da je v metodičnem pogledu artikuliranje prvoosebne izkušnje nekak-
šna analogija metodologije fenomenološke redukcije.
Da je koncept (prvo)osebne umetniške izkušnje kot središčna ideja vzgoje
24
izobrazbe izpostavljeno predvsem v vlogi vzgojno-izobraževalnih vsebin, ki
lahko povečajo receptivne in ustvarjalne zmožnosti vzgajane osebe.
V nadaljevanju želim orisati osrednje ideje, s katerimi fenomenologija
opredeli pomen prvoosebne umetniške izkušnje v okviru reformske ideje o
vzgajani osebi kot avtopoetskem sistemu. Sprega fenomenološke estetike in
reformskega pojmovanja vzgoje je toliko pomembnejša, saj se oba teoretska
konstrukta pojavita skoraj sočasno na prelomu devetnajstega in dvajsetega
stoletja ter torej tvorita, poleg velikih paradigmatskih prelomov na področju
naravoslovja (relativnostna teorija) in humanistike (odkritje nezavednega),
enotni duh časa.
Obdobje, ki ga opisujem, je še posebej na pedagoškem področju razu-
mevanja temeljnih dejavnikov (medija) vzgoje sicer zelo raznoliko. Vodilna
usmeritev akademske pedagogike v tem obdobju je duhoslovna pedago-
gika, ki umetnost kot del kulture pojmuje kot medij vzgoje, potopitev vzga-
jane osebe v kulturno tradicijo pa kot osrednje vzgojno sredstvo. A tudi v
tej tradiciji, ki otroka ne razume kot avtopoetski sistem, že vzniknejo vpraša-
nja, kako se pri stiku z objektivnim duhom kulture oblikuje subjektivni duh
vzgajane osebe. Vsaj za enega osrednjih akademskih pedagogov tega časa
pri nas, Stanka Gogalo, velja ugotovitev, da ta stik »zunanjega in notranjega«
ni mogoče ustrezno oblikovati z avtoritarnimi disciplinskimi prijemi, ampak
z vzgojo, ki omogoča »notranje doživetje, [. . .] neko zagledanje, neko odkri-
tje, neko osebno spreobrnjenje, pri katerem se mu je njegova življenjska pot
pokazala v novi luči, v luči neke nove vrednote, v luči religioznega odnosa do
Boga, odnosa do sočloveka, v luči etičnosti itd.« (Gogala 2005, 280).
Ob fenomenološkem opisu prvoosebne umetniške izkušnje v okviru re-
formske ideje o vzgajani osebi kot avtopoetskem sistemu bom izhajal iz še
enega pomembnega opozorila Medveša (2022, 100):
Razvijati sposobnost za artikulacijo lastnega doživetja, torej za artiku-
lacijo prvoosebne izkušnje, je zelo zahteven in kompleksen pedagoški
problem, če naj prvoosebna izkušnja ne bo iracionalna čustvena izpo-
ved, kaprica, spontan prvi vtis, zanjo je potrebno usposabljanje, ki za-
gotavlja ustrezno metodološko strogost, transparentnost, s katero po-
sameznik lahko ob artikulaciji svojega doživljanja preseže predsodke in
predsodbe, ki so običajne v šolskem okolju. Ilustrativno bi lahko rekli,
da je v metodičnem pogledu artikuliranje prvoosebne izkušnje nekak-
šna analogija metodologije fenomenološke redukcije.
Da je koncept (prvo)osebne umetniške izkušnje kot središčna ideja vzgoje
24
