Page 27 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 27
Vzgoja z umetnostjo in prvoosebna umetniška izkušnja
Ontološki smisel mimesis je torej v potrjevanju upodobljene stvari in sa-
mega sebe kot upodabljajočega bitja, spoznavni smisel pa v prepoznanju
stvari in samih sebe. In če to velja že za otroško simbolno igro, še bolj velja za
upodobitvene umetnosti, pri čemer slednje ne izpostavljajo zgolj spremen-
ljivih subjektivnih doživljajev umetnikov. Če je kultna igra omogočala stik z
bogovi, je umetnost del bitnega procesa predstavitve in bistveno pripada igri
kot igri: »Igranja gledališke igre ne želimo razumeti kot zadovoljevanje po-
trebe po igri, temveč kot vstopanje-v-bivanje samega pesništva« (Gadamer
2001, 105).
Vstopanje-v-bivanje samega pesništva pa ne pomeni samo intelektualne
kontemplacije, ampak po Merleau-Pontyju (2006, 12–13) zahteva telesno ude-
leženostjo v dogodku, kajti »resnica ne ›prebiva‹ le v ›notranjem človeku‹
(›vase se vrni; v notranjem človeku prebiva resnica‹, Avguštin), ker notranjega
človeka v resnici ni; človek je na svetu in se spoznava v svetu. Ko se, izhajajoč
iz dogmatizma zdravega razuma ali dogmatične znanosti, vračam k sebi, ne
najdem žarišča notranje resnice, ampak subjekt, predan svetu.«
Hkrati Merleau-Ponty (2006) opozarja, da svet zaznav ne sodi v geome-
trijski prostor znanosti, ampak v doživljajski/antropološki prostor subjektove
vključenosti v svetu (str. 293), ki vključuje tudi sanje, mite, shizofrene halu-
cinacije, seksualne fantazije ter seveda umetniška dela oziroma dogodke.
Sem bi lahko šteli tudi igre, čeprav jih Merleau-Ponty ne omenja. Še pose-
bej v umetniških delih se nam svet ne prikazuje več nujno kot ločeni fizični
objekt, ampak »estetska zaznava po svoje odpira novo prostorskost, da slika
kot umetniško delo ne pripada prostoru, v katerem je kot fizična stvar [. . .], da
si subjekt in njegov svet med plesom ne nasprotujeta več in se ne ločita eden
od drugega [. . .]« (str. 300). Svet umetnin torej po Merleau-Pontyju ni čista fik-
cija, svet podob, platonsko ločen od realnega sveta, ampak konstitutivni del
človeškega, antropološkega sveta.
Zaznava je torej tisto dejanje, ki ga omogoči naša vključenost v svet, kar se-
veda ne pomeni, da je naša zavest tista, ki ustvarja svet, ampak je zaznavna
zavest, ki nam omogoča srečevanje z drugimi (Merleau-Ponty 2006, 359–360).
Ker je moja zavest odvisna od moje vključenosti v svet, pomeni, da sem kot
subjekt »že umeščen in vpleten v neki fizični in družbeni svet«, hkrati pa »v
boju z družabnim svetom lahko vedno izkoristim svojo čutno naravo, zaprem
oči [. . .]. Iz naravnega sveta se vedno lahko umaknem v mislečo naravo in
podvomim o vsaki zaznavi posebej [. . .]. Toda biti lahko ubežim le v bit, tako
kot na primer iz družbe lahko zbežim v naravo ali v realni svet v imaginar-
nem, ki ga tvorijo ostanki realnosti [. . .]« (str. 368–369). Za-danost bivanja (s
fizičnim in družbenim kontekstom) in hkrati odprtost bivanja (možnost »ube-
27
Ontološki smisel mimesis je torej v potrjevanju upodobljene stvari in sa-
mega sebe kot upodabljajočega bitja, spoznavni smisel pa v prepoznanju
stvari in samih sebe. In če to velja že za otroško simbolno igro, še bolj velja za
upodobitvene umetnosti, pri čemer slednje ne izpostavljajo zgolj spremen-
ljivih subjektivnih doživljajev umetnikov. Če je kultna igra omogočala stik z
bogovi, je umetnost del bitnega procesa predstavitve in bistveno pripada igri
kot igri: »Igranja gledališke igre ne želimo razumeti kot zadovoljevanje po-
trebe po igri, temveč kot vstopanje-v-bivanje samega pesništva« (Gadamer
2001, 105).
Vstopanje-v-bivanje samega pesništva pa ne pomeni samo intelektualne
kontemplacije, ampak po Merleau-Pontyju (2006, 12–13) zahteva telesno ude-
leženostjo v dogodku, kajti »resnica ne ›prebiva‹ le v ›notranjem človeku‹
(›vase se vrni; v notranjem človeku prebiva resnica‹, Avguštin), ker notranjega
človeka v resnici ni; človek je na svetu in se spoznava v svetu. Ko se, izhajajoč
iz dogmatizma zdravega razuma ali dogmatične znanosti, vračam k sebi, ne
najdem žarišča notranje resnice, ampak subjekt, predan svetu.«
Hkrati Merleau-Ponty (2006) opozarja, da svet zaznav ne sodi v geome-
trijski prostor znanosti, ampak v doživljajski/antropološki prostor subjektove
vključenosti v svetu (str. 293), ki vključuje tudi sanje, mite, shizofrene halu-
cinacije, seksualne fantazije ter seveda umetniška dela oziroma dogodke.
Sem bi lahko šteli tudi igre, čeprav jih Merleau-Ponty ne omenja. Še pose-
bej v umetniških delih se nam svet ne prikazuje več nujno kot ločeni fizični
objekt, ampak »estetska zaznava po svoje odpira novo prostorskost, da slika
kot umetniško delo ne pripada prostoru, v katerem je kot fizična stvar [. . .], da
si subjekt in njegov svet med plesom ne nasprotujeta več in se ne ločita eden
od drugega [. . .]« (str. 300). Svet umetnin torej po Merleau-Pontyju ni čista fik-
cija, svet podob, platonsko ločen od realnega sveta, ampak konstitutivni del
človeškega, antropološkega sveta.
Zaznava je torej tisto dejanje, ki ga omogoči naša vključenost v svet, kar se-
veda ne pomeni, da je naša zavest tista, ki ustvarja svet, ampak je zaznavna
zavest, ki nam omogoča srečevanje z drugimi (Merleau-Ponty 2006, 359–360).
Ker je moja zavest odvisna od moje vključenosti v svet, pomeni, da sem kot
subjekt »že umeščen in vpleten v neki fizični in družbeni svet«, hkrati pa »v
boju z družabnim svetom lahko vedno izkoristim svojo čutno naravo, zaprem
oči [. . .]. Iz naravnega sveta se vedno lahko umaknem v mislečo naravo in
podvomim o vsaki zaznavi posebej [. . .]. Toda biti lahko ubežim le v bit, tako
kot na primer iz družbe lahko zbežim v naravo ali v realni svet v imaginar-
nem, ki ga tvorijo ostanki realnosti [. . .]« (str. 368–369). Za-danost bivanja (s
fizičnim in družbenim kontekstom) in hkrati odprtost bivanja (možnost »ube-
27
