Page 25 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 25
Vzgoja z umetnostjo in prvoosebna umetniška izkušnja
z umetnostjo lahko nevaren, pričata razmisleka Bieste (2017) in Abbsa (2003).
Biesta (2017) opozori na nevarnost, da se vzgoja v duhu avtopoetske zmož-
nosti otroka, ki kot ustvarjalec ali odjemalec umetnine ob spodbudah, ki jih
sproža umetnina, ustvarja nove, sebi lastne pomene in smisle, umetniške je-
zike pa uporablja kot orodja za izražanje lastnega glasu, izteče v nepeda-
goške prakse, ko umetnost preneha »poučevati« oziroma opozarjati, kaj po-
meni odgovoren odnos do bivanja v svetu. Abbs (2003, 55) doda, da usme-
ritev v samoizražanje z umetniškimi jeziki izhaja iz koncepta terapevtsko-
psihološkega razvoja otroka in se izteka v paradoksni situaciji, ko »učitelj
umetnosti postaja terapevt, medtem ko discipline umetnosti izginjajo v ne-
skončno tolerantno, a brezmočno zavajajočo psihologijo. Na eni strani eks-
presija, na drugi tradicija [. . .].« Teza o duhovni vrednosti umetnosti kot take
pa po Abbsu zahteva premik »od samoizražanja in psihološke prilagoditve«
k razumevanju umetnine kot »vzvoda človeškega razumevanja«, »uteleše-
nja človeškega pomena«, ki »naredi vidno miselno življenje čutov in imagi-
nacije«: »To je primarna vrednost umetnosti; primarna in intrinzična« (Abbs
2003, 66; glej tudi Kroflič 2019).
Pridružujem se hipotezi Medveša, Bieste in Abbsa, da moramo dodatno
poskrbeti za artikulacijo prvoosebne umetniške izkušnje. To pa lahko storimo
le, če se približamo sami naravi umetnine in jo povežemo s fenomenološkim
geslom, da pravo spoznanje omogoča neposreden stik s stvarnostjo, ki ni po-
sredovan z vnaprejšnjimi sodbami.
Po mnenju Kearneya (2016, 22) naravo umetnine najbolje opisuje Aristote-
lova teza o mimesis praxis, po kateri je umetnina specifična upodobitev de-
lovanja v svetu, »v kateri je mogoče odkriti dotlej skrite vzorce in še neraz-
iskane pomene«. Ta upodobitev življenja pa po Heideggru omogoča nepo-
sredno zrenje resnice, v kolikor je posledica simpatetičnega vstopa v življenj-
ski dogodek, ki se v naši zavesti vzpostavi kot doživetje (Heidegger, Zur Be-
stimmung der Philosophie, povzeto po Uranič 2019, 44). Pojem doživetja po
Gadamerjevi analizi vsebuje neposrednost, s katero je zajeta življenjska izku-
šnja (prisotnost v življenjskem dogodku), in ga ni mogoče opisati s pojmom
ter ga tako narediti »prenosljivega kot spoznanje« na drugo osebo (Gadamer
2001, 66). Česar ni mogoče prevesti v »prenosljivo (znanstveno) spoznanje«,
pa omogoči umetnik, ki pretvori doživetje v umetnino, ta pa postane doži-
vetje tudi za sprejemnika (str. 69). Posebnost umetnine je torej v tem, da s
svojimi umetniškimi sredstvi omogoči doživetje gledalca/poslušalca/bralca
in s tem razkrivanje dotlej neraziskanih pomenov upodobljene stvarnosti.
Neposreden dostop do stvarnosti (Husserl) oziroma razkrivanje resnice
(Heidegger) naj bi torej omogočili umetniški jeziki, ki jih odlikuje »ustvar-
25
z umetnostjo lahko nevaren, pričata razmisleka Bieste (2017) in Abbsa (2003).
Biesta (2017) opozori na nevarnost, da se vzgoja v duhu avtopoetske zmož-
nosti otroka, ki kot ustvarjalec ali odjemalec umetnine ob spodbudah, ki jih
sproža umetnina, ustvarja nove, sebi lastne pomene in smisle, umetniške je-
zike pa uporablja kot orodja za izražanje lastnega glasu, izteče v nepeda-
goške prakse, ko umetnost preneha »poučevati« oziroma opozarjati, kaj po-
meni odgovoren odnos do bivanja v svetu. Abbs (2003, 55) doda, da usme-
ritev v samoizražanje z umetniškimi jeziki izhaja iz koncepta terapevtsko-
psihološkega razvoja otroka in se izteka v paradoksni situaciji, ko »učitelj
umetnosti postaja terapevt, medtem ko discipline umetnosti izginjajo v ne-
skončno tolerantno, a brezmočno zavajajočo psihologijo. Na eni strani eks-
presija, na drugi tradicija [. . .].« Teza o duhovni vrednosti umetnosti kot take
pa po Abbsu zahteva premik »od samoizražanja in psihološke prilagoditve«
k razumevanju umetnine kot »vzvoda človeškega razumevanja«, »uteleše-
nja človeškega pomena«, ki »naredi vidno miselno življenje čutov in imagi-
nacije«: »To je primarna vrednost umetnosti; primarna in intrinzična« (Abbs
2003, 66; glej tudi Kroflič 2019).
Pridružujem se hipotezi Medveša, Bieste in Abbsa, da moramo dodatno
poskrbeti za artikulacijo prvoosebne umetniške izkušnje. To pa lahko storimo
le, če se približamo sami naravi umetnine in jo povežemo s fenomenološkim
geslom, da pravo spoznanje omogoča neposreden stik s stvarnostjo, ki ni po-
sredovan z vnaprejšnjimi sodbami.
Po mnenju Kearneya (2016, 22) naravo umetnine najbolje opisuje Aristote-
lova teza o mimesis praxis, po kateri je umetnina specifična upodobitev de-
lovanja v svetu, »v kateri je mogoče odkriti dotlej skrite vzorce in še neraz-
iskane pomene«. Ta upodobitev življenja pa po Heideggru omogoča nepo-
sredno zrenje resnice, v kolikor je posledica simpatetičnega vstopa v življenj-
ski dogodek, ki se v naši zavesti vzpostavi kot doživetje (Heidegger, Zur Be-
stimmung der Philosophie, povzeto po Uranič 2019, 44). Pojem doživetja po
Gadamerjevi analizi vsebuje neposrednost, s katero je zajeta življenjska izku-
šnja (prisotnost v življenjskem dogodku), in ga ni mogoče opisati s pojmom
ter ga tako narediti »prenosljivega kot spoznanje« na drugo osebo (Gadamer
2001, 66). Česar ni mogoče prevesti v »prenosljivo (znanstveno) spoznanje«,
pa omogoči umetnik, ki pretvori doživetje v umetnino, ta pa postane doži-
vetje tudi za sprejemnika (str. 69). Posebnost umetnine je torej v tem, da s
svojimi umetniškimi sredstvi omogoči doživetje gledalca/poslušalca/bralca
in s tem razkrivanje dotlej neraziskanih pomenov upodobljene stvarnosti.
Neposreden dostop do stvarnosti (Husserl) oziroma razkrivanje resnice
(Heidegger) naj bi torej omogočili umetniški jeziki, ki jih odlikuje »ustvar-
25
