Page 82 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 82
na Podgornik, Jana Kalin in Katja Jeznik
skupnih projektov. Preko skupnih aktivnosti se oblikuje tudi skupna vizija
življenja v skupnosti, učijo se živeti drug z drugim, sprejemajo različnost,
spoznavajo druge kulture in uresničujejo inkluzivno naravnanost. Hkrati so
programi priložnost za večjo participacijo otrok/mladostnikov in odraslih
iz prikrajšanih družbenih skupin. Dragoceni so tudi vzpostavljanje varnega
okolja, oblikovanje zdravih skupnosti in preprečevanje negativnih oblik ve-
denja. Poleg tega pa posamezniki podpirajo drug drugega v prizadevanju
za razvoj skupnosti, uvajajo spremembe, razvijajo svojo ustvarjalnost, ino-
vativnost, samoiniciativnost in se učijo kot skupnost. Nenazadnje je treba
izpostaviti, da se spodbujanje posameznika, da bi postal odgovoren in de-
javen subjekt, lahko uresniči samo v skupnostnem prostoru. Subjekti nameč
postajamo, ko aktivno vstopamo v svet na etično in politično odgovoren
način (glej Kroflič 2018). Gre za, kot opredeli Biesta (2017 v Kroflič 2018), pro-
ces t. i. subjektifikacije, za proces vzpostavljanja posameznika kot subjekta. V
položaju subjekta pa si odgovarjam na vprašanje, kdo sem in kako bivam v
svetu kot dejavno bitje. Kroflič (2018) navaja, da je Hannah Arendt predvsem
v svojem temeljnem delu, Vita activa, izpostavila, da je subjekt oseba, ki ne-
kaj ustvarja, kajti z besedami in dejanji proizvajamo nove začetke v svetu
(Arendt 1996; Biesta 2017 v Kroflič 2018).
V nadaljevanju izpostavljamo nekaj temeljnih značilnosti partnerskega so-
delovanja vzgojno-izobraževalnih ustanov in skupnosti (Sheridan, Napoli-
tano in Swearer 2002, 322–323; Gregorčič Mrvar idr. 2016):
– Sodelovanje različnih posameznikov kot enakovrednih partnerjev na
temelju medsebojnega zaupanja, ki si med seboj delijo vire, moč in
odgovornost pri doseganju skupnih ciljev. Barbara Šteh in Petra Mrvar
(2011a, 61) ugotavljata, da »o partnerstvu lahko govorimo, ko gre za sku-
pno načrtovanje in delitev odgovornosti ter za neko trajnejše zavzema-
nje in izvajanje določene aktivnosti«.
– Temelj partnerstva je vzpostavljanje in ohranjanje pozitivnih medoseb-
nih odnosov (ki vključujejo medsebojno razumevanje, zaupanje, spo-
štovanje). Vključeni se zavedajo pomembnosti soodvisnosti, medse-
bojnega dopolnjevanja in spoštujejo edinstven prispevek vsakega po-
sameznika.
– Partnersko sodelovanje prilagajamo edinstvenemu kontekstu in situ-
aciji, saj bo smiselno le, če bo sledilo potrebam članov določene sku-
pnosti. Zato partnerstvo označujejo fleksibilnost, odzivnost v konkre-
tnih situacijah in proaktivna naravnanost.
– Sodelujoči medsebojne razlike v pogledih prepoznavajo kot prednost
82
skupnih projektov. Preko skupnih aktivnosti se oblikuje tudi skupna vizija
življenja v skupnosti, učijo se živeti drug z drugim, sprejemajo različnost,
spoznavajo druge kulture in uresničujejo inkluzivno naravnanost. Hkrati so
programi priložnost za večjo participacijo otrok/mladostnikov in odraslih
iz prikrajšanih družbenih skupin. Dragoceni so tudi vzpostavljanje varnega
okolja, oblikovanje zdravih skupnosti in preprečevanje negativnih oblik ve-
denja. Poleg tega pa posamezniki podpirajo drug drugega v prizadevanju
za razvoj skupnosti, uvajajo spremembe, razvijajo svojo ustvarjalnost, ino-
vativnost, samoiniciativnost in se učijo kot skupnost. Nenazadnje je treba
izpostaviti, da se spodbujanje posameznika, da bi postal odgovoren in de-
javen subjekt, lahko uresniči samo v skupnostnem prostoru. Subjekti nameč
postajamo, ko aktivno vstopamo v svet na etično in politično odgovoren
način (glej Kroflič 2018). Gre za, kot opredeli Biesta (2017 v Kroflič 2018), pro-
ces t. i. subjektifikacije, za proces vzpostavljanja posameznika kot subjekta. V
položaju subjekta pa si odgovarjam na vprašanje, kdo sem in kako bivam v
svetu kot dejavno bitje. Kroflič (2018) navaja, da je Hannah Arendt predvsem
v svojem temeljnem delu, Vita activa, izpostavila, da je subjekt oseba, ki ne-
kaj ustvarja, kajti z besedami in dejanji proizvajamo nove začetke v svetu
(Arendt 1996; Biesta 2017 v Kroflič 2018).
V nadaljevanju izpostavljamo nekaj temeljnih značilnosti partnerskega so-
delovanja vzgojno-izobraževalnih ustanov in skupnosti (Sheridan, Napoli-
tano in Swearer 2002, 322–323; Gregorčič Mrvar idr. 2016):
– Sodelovanje različnih posameznikov kot enakovrednih partnerjev na
temelju medsebojnega zaupanja, ki si med seboj delijo vire, moč in
odgovornost pri doseganju skupnih ciljev. Barbara Šteh in Petra Mrvar
(2011a, 61) ugotavljata, da »o partnerstvu lahko govorimo, ko gre za sku-
pno načrtovanje in delitev odgovornosti ter za neko trajnejše zavzema-
nje in izvajanje določene aktivnosti«.
– Temelj partnerstva je vzpostavljanje in ohranjanje pozitivnih medoseb-
nih odnosov (ki vključujejo medsebojno razumevanje, zaupanje, spo-
štovanje). Vključeni se zavedajo pomembnosti soodvisnosti, medse-
bojnega dopolnjevanja in spoštujejo edinstven prispevek vsakega po-
sameznika.
– Partnersko sodelovanje prilagajamo edinstvenemu kontekstu in situ-
aciji, saj bo smiselno le, če bo sledilo potrebam članov določene sku-
pnosti. Zato partnerstvo označujejo fleksibilnost, odzivnost v konkre-
tnih situacijah in proaktivna naravnanost.
– Sodelujoči medsebojne razlike v pogledih prepoznavajo kot prednost
82
